Verjetno vsak, ki pozna zgodbo o božiču, pozna tudi pripoved o nedolžnih otrocih. Ko je namreč kralj Herod od treh modrih izvedel za Jezusovo rojstvo, je nemudoma ukazal iskalno in morilsko akcijo, med katero je v okolici Betlehema na krut način pomoril vse judovske dečke, mlajše od dveh let.
Mali mučenci
Ti otroci so bili umorjeni zaradi Kristusa. Čeprav takšne smrti niso sprejeli nase zavestno, kar bi bilo potrebno za mučeništvo v pravem pomenu besede, jih je Cerkev že zgodaj častila kot prave mučence. Že sredi 6. stoletja, če ne že prej, so njihov praznik obhajali 28. decembra.
O teh mučencih piše sveti Matej v drugem poglavju svojega evangelija. Čeprav drugih nesvetopisemskih virov, ki bi opisovali ta dogodek, ni, so dejstva o Herodu dovolj zgovorna, da lahko zapisu v evangeliju zaupamo. Herod je bil namreč tiran, ki je rutinsko odstranjeval vse, ki bi se mu postavili na pot. Umoril je celo lastnega sina.
Srednjeveški spisi so navajali, da jih je bilo 140 tisoč – kar je število vernih, omenjeno v knjigi Razodetja (14,3), ki nosijo napisano na čelu ime Jagnjeta. Bolj verodostojen podatek pa je, da je bilo število umorjenih otrok okoli 30.
Preberite še:
Okopajte se v mleku, v cerkev pa ne pozabite vzeti vrvi
Preberite še:
Terorist se ne rodi terorist, rodi se otrok!
Običaj tepežkanja: prvotno so odrasli fantje tepli dekleta
S tem praznikom pa je povezan tudi poseben običaj, ki mu rečemo tudi tepežkanje ali pametiva. Čeprav je to dan, za katerega danes velja, da lahko otroci namenijo kakšen udarec svojim staršem, pa že površno raziskovanje tepežkanja razkrije, da prvotno niso tepli otroci, ampak že skoraj odrasli fantje. Tepli pa niso kar vsepovprek, ampak predvsem mlada dekleta, navaja Niko Kuret v knjigi praznično leto Slovencev.
Ti udarci v preteklosti niso bili samo simbolični, “ampak so prav krepko padali”. Udarci s šibo na ta dan naj bi prinašali blagoslov in rodnost, zato so jih nekatere ženske celo prostovoljno prenašale.
Nato se je vmešala Cerkev
In zakaj se je ta običaj v srednji Evropi uveljavil prav na dan nedolžnih otrok? Cerkev je želela pogansko šego tepežkanja zamenjati z dnevom nedolžnih otrok. A “pokristnjanjevanje” se ji tu, kot piše Kuret, ni najbolj posrečilo. Smisel tepežkanja, to je spodbujanje rodnosti, je poskušala zamenjati s pedagoškim in krščansko-etičnim smislom.
V ta namen je iz srednjeveških samostanskih šol prenesla šego “otroškega škofa”. Šega je bila v tem, da se je enkrat v letu red obrnil na glavo. Učenci so vladali, učitelji so ubogali. Učenci so spraševali, učitelji so odgovarjali. Če niso znali, je šiba pela.
Preberite še:
Nekdanja državna prvakinja, ki je duša in srce postojnskih živih jaslic
Nastala je mešanica
A prvotni poganski pomen se ni izgubil. Še več. Tepežkanje se je iz šol preselilo v mesta in vasi. Tako otroci še danes tepežkajo doma in po tujih hišah. Omejeni pa so samo na dopoldanski čas.
Medtem ko odrasli fantje tepežniki za svoj obredni obisk navadno ne dobijo nobenega plačila, pa je drugače z otroki. Otroke tepežnike je treba obdarovati. Tako je na primer (ali je vsaj bilo) na Dolenjskem, Notranjskem in ponekod na Štajerskem. Iz tega sklepamo, da se je z otroki tepežniki zlila predstava o sprevodu otroških duš. Mali tepežniki so njihovi predstavniki.
Tepežkanje je tako nekakšen splet različnih prvin: poganskih, krščanskih, prazgodovinskih in srednjeveških.
