Kadar molimo, bi seveda morali prepoznati lastno nezadostnost in potrebo, da se zanašamo na Boga. S pomočjo molitve bi morali ozavestiti svojo odvisnost in priznati svojo vlogo zemeljskih bitij.
Katekizem Katoliške cerkve ta vidik molitve pojasnjuje, ko opisuje prošnjo:
Razni izrazi za prošnjo imajo v Novi zavezi bogate odtenke: prositi, moledovati, z vztrajnostjo klicati, klicati na pomoč, vpiti, kričati in celo “bojevati se v molitvah”. A najbolj navadna oblika te molitve – ker je najbolj spontana – je prošnja: prav s prosilno molitvijo izražamo zavest svoje povezanosti z Bogom: kot ustvarjena bitja nismo ne svoj izvor ne gospodarji nad nadlogami ne svoj zadnji cilj, temveč se tudi, grešniki, kakršni smo – to vemo kot kristjani – odvračamo od svojega Očeta. Prošnja je že vračanje k njemu. (KKC 2629)
To je eden izmed razlogov, zakaj je molitev za življenje kristjana tako pomembna. Molitev nas postavlja v položaj, v katerem smo pripravljeni popraviti svoj odnos z Bogom.
Prosilne molitve, še posebej če jih molimo z vero, poudarjajo ta odnos in imajo moč, da nas pripeljejo nazaj k Bogu, kadar zaidemo s poti.
Če smo se za nekaj časa oddaljili od Boga, moramo najprej preprosto moliti. Ko molimo, povabimo Boga v svoje življenje in ga priznamo za svojega Stvarnika.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
