Vse poti vodijo v Rim, pravi znani rek. V primeru študenta Erwana je zgodba nekoliko drugačna, saj si je večno mesto izbral za začetno izhodišče svoje romarske poti. 21-letni študent na visoki poslovni šoli se je odločil za koriščenje absolventskega staža, da bi prehodil zajeten del poti do armenskega mesta Erevan. Tam bo nato dva meseca prostovoljno delal pri društvu SOS Chrétiens d’Orient, kateremu bo namenil tudi donacijo, ki jo zbira na poti.
Sprva nameraval do Svete dežele
Čeprav je Armenija po izročilu najstarejša dežela sveta, kjer naj bi prebivala Adam in Eva in kjer naj bi Noe s svojo barko pristal na biblijski gori Ararat, Erwan sprva sploh ni razmišljal, da bi se podal tja. Po prvotnem načrtu se je nameraval podati v Sveto deželo, a so se stvari zapletle zaradi vojne. Po temeljitem premisleku je izbral Armenijo, zibelko krščanstva. “To je država, ki se me je še posebej dotaknila zaradi konflikta z Azerbajdžanom,” pravi Erwan.
O romanju je razmišljal že nekaj let. “To je nekaj, kar me je res mikalo. Seveda obstaja vznemirljiva plat daljšega sprehoda, a pomembna mi je tudi duhovna razsežnost,” pravi mladenič. Iz Rima se je na pot odpravil 9. januarja, prav v teh dneh pa naj bi prispel v Erevan.
V štirih mesecih ga je pot vodila skozi šest držav: Italijo, Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Bolgarijo in nazadnje Turčijo. Erwan se zaveda, da mu takšen podvig ne bi uspel brez Božje milosti, vso pot se je zanašal tudi na velikodušnost ljudi, ki so mu nudili prenočišče.
“Spim tam, kjer me sprejmejo. V pretežno katoliških državah je to precej preprosto, vprašam župnike. V drugih državah je malo manj preprosto, a sem vedno deležen gostoljubnosti,” pojasnjuje Erwan. Svoje dogodivščine na poti deli na družbenih omrežjih: srečanja z ljudmi, pokrajino, cerkve, bazilike in druge zaklade krščanske dediščine …
Na poti se je soočil tudi z osamljenostjo
“Doživljam zelo bogata srečanja,” pripoveduje Erwan. “Ne samo s katoličani, tudi z muslimani ali celo z ljudmi, s katerimi se o veri sploh ne pogovarjamo.” Pravi, da se ljudi pogosto dotakne njegov romarski namen in tudi sam poudarja razsežnost evangelizacije, ki je bistvena za njegov podvig. “Ko me ljudje vprašajo, zakaj to počnem, seveda omenim svojo katoliško vero. Včasih se tudi zgodi, da sploh ne govorimo, zlasti kadar nam jezikovna ovira to preprečuje. V tej tišini je oblika preprostosti: prosim, sprejet sem in odidem.”
Erwan na poti izkuša tišino in hojo v samoti, kar je zanj osvežujoče in hkrati tudi malce mučno. “Vem, da ni zelo modno biti sam,” se zasmeje, “ampak nikoli me ni bilo strah”. Po vznemirjenju in adrenalinu v prvi tretjini njegovega romanja pa je začel čas teči počasneje, priznava. Kot najmanj prijetno opisuje pot od Zagreba do Sofije, tudi zaradi dejstva, da na poti ni toliko možnosti za prenočišče.
Toda Erwan z baretko na glavi, s sprehajalno palico v eni roki in v drugi z rožnim vencem vse polaga v Božje roke in verjamemo, da bo srečno prispel do cilja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
