Sveto pismo, kot ga še niste doživeliMojzes dela selfije, najstnica v rajskem vrtu zaman išče vsaj pol črtice signala za svoj mobilnik, svetega Petra iz morja rešujejo z gliserjem, v dogajanje se med nastopajoče dejavno vključita tudi ustvarjalca stripa Gregor Čušin in Damijan Stepančič.
Zadnji je priskrbel ilustracije, prvi se je v značilnem čušinovsko začinjenem slogu lotil besedila o Mulcu, najstniku, ki počasi potuje proti birmi. Skupaj z očetom in mamo ter starejšo sestro Avšo in mlajšo Dudo pa vstopa v svetopisemske zgodbe. Jona, Jakob, Noe, Danijel in drugi svetopisemski liki so njihovi sopotniki v tej klasično-moderni stripovski izvedbi.
Mojzes, ki nalaga fotografije
“Pri Mulcu je zabavno to, da v Sveto pismo ne vstopi v tisti čas in s tistim znanjem, ampak tak, kot je. Zato so tam mobiteli, računalniki, zato Avša v rajskem vrtu išče signal. Mojzes nalaga fotografije na prenosnik in dela selfije. V Svetem pismu so krasne zgodbe, a hitro postane dolgočasno. A to je živa beseda. Tudi jaz sem živ. Če to združim, nikoli ni dolgčas,” je v pogovoru na knjižnem sejmu razložil avtor, ki je prostodušno priznal, da je navdih delno črpal – le kako bi lahko bilo drugače? – tudi iz domače zakladnice otroških pripetljajev.
Kdo uči koga?
Gradiva mu zagotovo ni primanjkovalo. Verjetno bi ga lahko nabral še za nekaj tovrstnih publikacij, saj imata zakonca Čušin šest otrok: “Otroci so pametni. Že od začetka vedo, kaj je prav in kaj ne. Mi moramo le paziti, da tega ne umažemo s svojimi pravili. Mislimo si, da moramo mi učiti njih. Ne, oni učijo nas. Otroci te naredijo zrelega.”
[protected-iframe id=”cdc716481febdbef6991638b8b5ee714-133580111-130922336″ info=”https://www.facebook.com/plugins/video.php?href=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2FAleteiaSI%2Fvideos%2F1894551267240967%2F&show_text=0&width=560″ width=”560″ height=”315″ frameborder=”0″ style=”border:none;overflow:hidden” scrolling=”no”]
Bolj (pre)drzen
Mulc sicer pred svoje vrstnike ne stopa prvič. Zelo domač je na straneh Mavrice. Mulčev “knjižni” oče je ugotovil, da se je njegov stripovski potomec spreminjal tudi značajsko.
“Vse več si upam, vse bolj predrzen sem. Na začetku sem bil previden in ‘poštirkan’, a sem ugotovil, da to ni to,” se spominja avtor. “Nekoč mi je urednica Mavrice dejala, da je postal preveč priden. To se mi je zgodilo nehote. Nič ni več ušpičil, nobene traparije ni naredil. Zato sem ga spet naredil nekoliko bolj predrznega.”
“A ni to zanimivo? Otroke hočemo narediti pridne in prijazne, literatura pa nam ponuja popolnoma drugačne junake. Pika Nogavička ni ‘poštirkana’, Tom Sawyer prav tako ne. Matilda Ronalda Dahla je daleč od pridnosti. To kontroverznost vse bolj čutim in se je upam lotiti. Moram biti drugačen. Upam si kršiti pravila, ki jih ni,” je še dodal dramski igralec.