“Triumvirat Šušteršič – Krek – Lampe je SLS visoko dvignil. Zavedal se je svojih velikih političnih talentov, zavedal se je svoje bogate setve in še bolj bogate žetve.”
Tako je leta 1928 kamniški dekan in nekdanji deželnozborski poslanec Ivan Lavrenčič preučevalcu slovenskega katoliškega gibanja Franu Erjavcu opisal tri politike iz vrst SLS, ki so bili najbolj zaslužni za zmago katoliškega političnega gibanja nad liberalnim taborom v letih pred prvo svetovno vojno (vir: Andrej Rahten, Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije).
Nekronani vojvoda kranjski, Revolucionar v talarju …
Ivan Šušteršič (tudi Šusteršič) je bil spreten političen taktik in strateg, ki si je prislužil vzdevek Nekronani vojvoda kranjski, Janez Evangelist Krek, imenovan tudi “Revolucionar v talarju”, je bil zaslužen za socialno politiko, ki je s pomočjo zadružništva pomagala širokim slojem družbe (kmetom, delavcem, malim obrtnikom in malim trgovcem).
Zadnji od trojice je Evgen Lampe, 13. novembra 1874 v Metliki rojeni duhovnik in politik. Čeprav je Lampe zdaj najmanj znan od trojice omenjenih politikov zgodovinske SLS, pa je bila njegova vloga v slovenski politični in zlasti gospodarski zgodovini zelo pomembna.
… in ostroumni operativec
Zgodovinar Igor Grdina v svoji knjigi Slovenci med tradicijo in perspektivo Lampeta opiše kot motor SLS in poleg Šušteršiča arhitekta zmage SLS, ki je svoj izjemni talent razsipaval od glasbene in literarne kritike do gospodarstva in politike. Imel je kot britev ostro pamet in je bil operativec takšnega formata, ki ga tekmeci, to je liberalci in socialdemokrati, niso imeli.
Lampe, ki je v deželnem zboru Kranjske zastopal dolenjske kmečke občine in bil nekaj časa tudi namestnik deželnega glavarja, je med drugim bdel nad financami in gospodarskim razvojem Kranjske, osrednje slovenske dežele v večnarodni Habsburški monarhiji, v kateri so imeli vodilni vlogo Nemci in (od leta 1867 naprej) tudi Madžari.
Lampetova elektrifikacija Kranjske
Lampe je bil prepričan, da se bomo Slovenci mogli ohraniti kot narod le, če bomo gospodarsko močni in kolikor mogoče neodvisni od tujca: “Slovenci smo izgubili toliko svojega narodnega življa in svojega ozemlja predvsem zaradi gospodarske premoči nemštva. Kjer se usede nemški kapital in nemška industrija, prihaja z njo gospodarska premoč nemštva, odvisnost našega naroda od Nemcev in potujčevanja.” (vir: Matija Škerbec, Pregled novodobnega slovenskega katoliškega gibanja).
Lampe je med drugim daljnovidno ugotovil, da bo imela v prihodnosti strateško vlogo v narodnem gospodarstvu elektrika, od katere bo odvisen razvoj industrije in obrti. Zato je usmeril svoje napore v elektrifikacijo Kranjske.
Da bi preprečil nemškemu kapitalu nadzor nad elektriko in elektrifikacijo, je v kranjskem deželnemu zboru uveljavil zvite predpise, ki so napeljevanje elektrike v deželi Kranjske izročale v roke Slovencem. Lampe je tudi ustanovil Kranjske deželne elektrarne in bil zaslužen za gradnjo hidroelektrarne Završnica, ki je bila končana leta 1914.
Lampe pomaga kmetom, da se otresejo dolgov
Svojo gospodarsko in poslovno nadarjenost je Lampe izkazal tudi v času prve svetovne vojne, ko je bil član prehranjevalnega urada na Dunaju.
Skupaj s Šušteršičem, ki je imel dobre povezave z avstrijskim predsednikom vlade, grofom Karlom Stürgkhom, sta celo dosegla, da je vojska slovenskim kmetom plačevala živino, ki jo je zasegla za hrano. Slovenski kmetje so se tako v času prve svetovne vojne, ko je besnela soška fronta, celo finančno opomogli in odplačali svoje dolgove.
Prav nasprotno se je na drugi strani godilo poljskim kmetom, ki jim je avstrijske vojska, ki se je na vzhodni fronti borila proti carski Rusiji, živino in hrano plenila brez odškodnine.
Tako je, kot piše Škerbec, na enem od sestankov, na katerih je Lampe od vojske zahteval višje cene za odkup živine, poljski predstavnik osuplo dejal: “Kaj, pri vas vojaštvo plačuje za dobave? Pri nas nič ne plačajo!”
Pred tožbami liberalcev se umakne v London
Lampe je bil znan tudi kot oster polemik. V času, ko so imeli vodilno vlogo na Kranjskem liberalci (to je do leta 1908, ko je SLS s pomočjo splošne volilne pravice dosegla prevlado), so se razžaljeni liberalni prvaki na Lampeta spravili tudi s pomočjo sodišč.
Lampe se je tako za nekaj časa, dokler niso tožbe zastarale, celo umaknil v London. Prav te tožbe so bili razlog, da pozneje ni mogel postati deželni glavar Kranjske, ampak je bil lahko samo namestnik deželnega glavarja (naprej pri Franu Šukljetu nato pri Šušteršiču).
Razkol v triumviratu
Znotraj zgoraj omenjenega triumvirata je bil Lampe, čeprav je bil v prijateljskih stikih s Krekom, bližji Šušteršiču in celo njegova desna roka. To je postalo usodno za Lampeta, ko je prišlo znotraj SLS do razkola med Krekovo in Šušteršičevo strujo.
Vzrok razkola je bilo različno stališče do obstoja Habsburške monarhije. Če je bil Šušteršič do konca zvest cesarstvu in je zagovarjal oblikovanje južnoslovanske enote zgolj znotraj črno-rumene monarhije, so bili Krek in njegovi vse bolj številni privrženci, med katerimi je bil tudi nadarjeni štajerski politik Anton Korošec, pripravljeni v skrajni sili tudi izstopiti iz monarhije, v kateri so vse bolj dvigali glas velikonemški nacionalisti.
Lampetova smrt
Lampe se je tako kot Šušteršič v času razpadanja Avstro-Ogrske oktobra 1918 za nekaj časa umaknil s Kranjskega, a se je po nekaj tednih, ko je ugotovil, da sta s Šušteršičem “stavila na napačnega konja”, odločil vrniti v domovino.
Toda na poti v Ljubljano je v hudem mrazu moral dolgo čakati na vlak v Zidanem Mostu, zaradi česar se je prehladil in zbolel na ledvicah. Umrl je 16. decembra 1918, star komaj 44 let.
Lampe je kljub svoji zgodnji smrt pustil neizbrisen pečat v slovenski zgodovini, ki je bil še zlasti prezrt po letu 1945.
Njegova prizadevanja za gospodarski vzpon slovenskega naroda so položila temelj za oblikovanja slovenskega narodnega gospodarstva, ki se je dokončno oblikovalo po prvi svetovni vojni, ko je Slovenija postala gospodarska lokomotiva takratne jugoslovanske države.
