Koristen nasvet za vzgojo vaših najmlajšihNisem prebrala vseh knjig o otroški psihologiji in nisem bila na tečaju o izogibanju, prekinjanju ali preprečevanju otroške muhavosti. Vendar bi zaradi svoje izkušnje s petletno hčerko rada z vami delila recept, ki sem se ga nedavno naučila in vam lahko pomaga spremeniti tok dogodkov, ko se vaš otrok odloči narediti iz slona muho.
V vrtcu
Najprej vam moram povedati zgodbo. Ko je šla moja hči v vrtec, jo je bilo nekoliko strah in vedno je ponavljala, da ne bo povedala, kaj se je tam dogajalo. A počasi se je doma začela neznosno vesti. Vse pogosteje je iz vsake najmanjše stvari naredila dramo, zato so nam v vrtcu svetovali, naj poiščemo pomoč otroškega psihologa, da bi Alice lahko spregovorila o tem, kar čuti, in da bi se stvari lahko umirile.
Med različnimi nasveti psihologinje Sally Neuberger se mi je eden zdel še posebno dober, čeprav je povsem preprost.
Spoštovanje in skupno iskanje rešitve
Psihologinja mi je pojasnila, da moramo otroku dati občutek, da je spoštovan in da je to, kar čuti, pomembno. V trenutku krize imajo otroci od petega leta naprej potrebo, da jih poslušamo, ne glede na vzrok krize.
Otrok mora razmisliti in najti odgovor na to, kar se mu dogaja. Ko ovrednotimo to, kar se dogaja, je pomembno, da otroka vključimo v iskanje rešitve, kar bistveno pripomore k razpletu nastalega položaja.
Ko otrok začne sitnariti – naj bo zato, ker se je punčki (igrači) odtrgala roka, ali zato, ker je treba iti spat, ali ker noče narediti domače naloge – ne glede iz kakšnega razloga že, mu resno pogledamo v oči in mu mirno zastavimo naslednje vprašanje: “Ali gre za veliko, srednjo ali majhno težavo?”
Učinek je, vsaj pri nas doma, čaroben. Vsakokrat hčerka odgovori na vprašanje in s tem, ko o težavi premisli, sama najde rešitev zanjo.
Težave in konkreten primer
Majhno težavo je mogoče hitro in mirno rešiti. Srednje velike morda ne bomo mogli rešiti v tistem hipu, a otrok bo razumel, da se je za nekatere stvari treba potruditi. Če pa je težava velika – in seveda velikosti težave odrasli ne smemo zaničevati, čeprav gre za traparijo – bo morda zahtevala več pogovora in pozornosti, da bo otrok razumel, da so stvari včasih drugačne, kot bi si želeli.
Lahko bi naštela vrsto primerov, ko sem uporabila to čarobno vprašanje. Nazadnje je bilo to nedavno, ko je zjutraj odhajala v šolo. Hči je pogosto neodločna, ko je treba izbrati obleko, še posebno zdaj, ko je zunaj mrzlo in se je treba bolje obleči.
No, to jutro je hotela hlače, a njene najljubše so bile v pranju, zato je padla v jok. Mirno sem jo vprašala: “Alice, je to velika, srednja ali majhna težava?” Cmeravo me je pogledala in tiho odgovorila: “Majhna.” Znova sem ji pojasnila, da je majhne težave mogoče zlahka rešiti.
Vprašala sem jo, ali ima kakšno idejo, kako bi rešili to težavo (naučila sem se, da ji moram nujno dati čas za razmislek, preden odgovori), odgovorila je: “Tako, da izberem druge hlače.” Jaz pa: “Imaš na izbiro več kot ene?” V odgovor se je nasmehnila in šla po druge hlače.
Ne pozabimo na pohvalo
Čestitala sem ji, da je rešila težavo, saj je pohvala za rešitev nepogrešljiva za konec zgodbe.
Odgovori na “majhno težavo” se zdaj kar množijo in hčerko Alice včasih postane celo sram in se smeji ob svoji nesmiselni muhavosti. Zgodi se tudi, da celo iskreno prizna: “Mami, mislim, da to sploh ni težava.”
Mislim, da pri vzgoji otrok ni čudežev. Zadnjič sem razmišljala, kako veliko poslanstvo je rojevanje otrok. Z otrokom prehoditi vsa obdobja, iti po poteh, ki nam včasih nastavljajo pasti, biti dovolj ponižen, da se kdaj obrneš in poiščeš drugo pot. Tole zgodbo kot luč, ki se je pojavila v mojem materinstvu, delim v iskreni želji, da bi morda služila tudi vam.
Fabiana Santos je novinarka, poročena, mati enajstletnega Filipa in petletne Alice. Živijo v Washingtonu.
_________________________________________________
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
