Ko sem bil majhen, še otrok, sem v tem času vedno pričakoval dva vélika … Miklavža in Jezusa. Moram priznati, da sem kot otrok težje pričakoval Miklavža. In tudi veliko pričakoval od njega. Veliko želja in velike želje sem imel. Nekaj tednov prej sem jih zapisal na listek, ga pustil na okenski polici ter se veselil, ko je listek izginil.
Preberite še:
Tri najbolj čarobne adventne tržnice za našo mejo
Končno smuči!
Večer pred godom priljubljenega svetnika smo šli zvečer otroci zgodaj spat. Tudi vstali smo zgodaj. Spomnim se, da sem si kot desetletnik želel smuči, one Elanove, “metalke” smo jim rekli, ker so imele zgornjo oblogo iz aluminija. Nekaj let sem si jih želel, pa sem dobival le tisto, kar sem potreboval – kaj za obleči, kakšno knjigo, sadje. Za smuči je bilo morda še prezgodaj, morda “Miklavž” preprosto ni imel denarja za take reči ali pa me je le preizkušal …
… a mi s tem omogočil, da sem hrepenel in hrepenel. Smuči sem si močno želel, “Miklavž” je nekaj let odlašal, a na koncu sem jih res dobil. Še danes vem, kaj je to hrepenenje. Danes sem hvaležen za to izkušnjo, za to, da sem ohranil občutek hrepenenja v odrasla leta.
V tistih časih in še pred desetletji se je – čakanje in stopnjevanje hrepenenja – zgodilo skoraj avtomatsko, ker preprosto ni bilo toliko denarja. Zdaj moramo za to izkušnjo aktivno poskrbeti.
Ohranil hrepenenje
Ko se oziram v otroška leta, vidim, da je to, da mi moja “Miklavža” nista omogočila smuči že prvo leto, dobro zame. Da sem ohranil hrepenenje, da sem postal vsaj malo bolj potrpežljiv. In najbrž še kaj, česar do zdaj sploh nisem spoznal.
Tako kot nam Bog daje to, kar je v resnici dobro za nas, smo starši in stari starši odgovorni za to, da premislimo, kaj je v resnici dobro za otroke, za vnuke. In jim damo to, kar je dobro, takrat ko je dobro, ne le tega, kar si želijo, in ne takoj, ko si zaželijo.
Preberite še:
Tri najbolj čarobne adventne tržnice za našo mejo
Oče naj da pobudo!
Svet nas rine v bleščavost milijona luči, mi pa lahko rečemo NE – in pustimo goreti le svečam, najprej eni, nato dvema, trem, štirim. Svet nas rine v glasno razbijanje, mi pa lahko rečemo NE – se umaknemo v tihoto družinske molitve in prisluhnemo. Svet nas rine v popivanje in prenajedanje, mi pa lahko rečemo NE – se odrečemo in damo tistim, ki nimajo.
Kdo pa naj v družini omogoči izkušnjo hrepenenja, tako, da otroci dobijo tisto, kar potrebujejo, in ne le tistega, kar si želijo? Kdo je tisti, ki mora pogledati naprej, kdo lahko vidi otroke kot odrasle in že zdaj ve, kaj je zanje dobro? Oče in mama. A oče naj da pobudo in vztraja. Tudi dedek in babica …
Kdo pa naj ugasne milijon luči in prižge svečo? Kdo naj utiša hrupno razbijanje in v tihoti sklene roke v molitvi? Kdo naj ukine popivanje in prenajedanje in poskrbi, da dobijo oni, ki nimajo? Vsakdo.
A kdo naj dá pobudo v svoji družini, v svojem okolju? Kdo naj začne in vztraja pri manj bleščave, manj razbijanja, pri manj popivanja in prenajedanja? Vsakdo jo lahko da, a v družini naj bo to oče. Oče naj da pobudo. On naj postavi pravila, se jih sam drži in vztraja. On naj tudi prvi prosi za Božjo pomoč. Žena naj se mu v prošnji pridruži in ga podpre.
Ko bomo odgnali odvečno, se bo pokazalo bistveno.
Čas pričakovanja Jezusa je čas tihote
Advent je seveda predvsem pričakovanje učlovečenja Boga, ko Božji sin v podobi majhnega otroka, pride med nas. Otrok pa – tudi človeški otrok – pride med nas brez bleščave milijona luči, brez glasnega razbijanja, brez popivanja in brez prenajedanja.
Otroka s tem le prestrašimo. Tudi Božjega otroka. In ne pride. Ker on prihaja tiho, le nežno trka in čaka pri vratih. Da slišimo in da odpremo (Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj. Raz 3,20).
Najprej je treba torej utihniti – da slišimo, potem pa odpreti – da lahko vstopi. Če ne slišimo in če ne odpremo, ostanemo v “hlevu”, polnem hrupa, a sami. Brez Otroka. In “večerjamo” sami.
Vir: Družina in Življenje, diz.si
