Aleteia

Zdravniki so ji rekli, da ni normalna

OSEBNI ARHIV
Za Bebo Ščap je serija športnih dobrodelnih projektov.
Deli
Komentar

Ekstremna dobrodelnost ali dobrodelna ekstremnost. Oboje pooseblja Mariborčanka Beba Ščap

Ko je štiri mesece po zahtevni operaciji kolka opravila 24-urno dobrodelno kolesarjenje, so ji zdravniki dejali, da ni normalna. Kar se Beba Ščap odloči, to bo tudi izpeljala. Morda jo lahko ustavi poškodba, odloč(e)nost in predanost cilju pa je ne bosta pustili na cedilu.

Mariborčanka se za vsakdanji kruh posveča trženju. Večino prostega časa pa nameni dobrodelnosti. Znana je postala po svojih ekstremnih 24-urnih projektih, kot so kolesarjenje, vzponi na znameniti mariborski hrib Kalvarija in ljubljansko Kristalno palačo. Tega je izvedla nazadnje, pred tedni, skupaj s stand-up komikom Andrejem Težakom – Teškyjem.

OSEBNI ARHIV
Beba Ščap je zagrizena rekreativka in redna gostja športnih prireditev.

Pri stvari z dušo in srcem

V lastnih dobrodelnih akcijah je zbrala že več kot 10 tisoč evrov. Skupaj z društvom Never Give Up, s katerim sodeluje, pa so zbrali približno desetkrat tolikšen znesek.

Pravi, da gre v vsako tovrstno dejavnost “all in”, z dušo in srcem. To pa sta tudi pomembni komponenti pri odločanju, komu namenja denar. Če nekoga ali nečesa ne začuti, gladko in odločno reče ne.

“Skozi življenje grem na polno in ne pustim, da me karkoli ustavi. Nesreča očeta, ki je izgubil desno roko, me je oblikovala. Ne grem pa z glavo skozi zid. Ko si starejši, bolj paziš na duševno stanje in zdravje,” razlaga 30-letnica, ki je po duši športnica.

OSEBNI ARHIV
Čeprav je po duši športnica, ob priložnosti rada smukne tudi v elegantna oblačila.

Fantek, ki se je naučil plavati

Spodbudo za vedno nove in nove izzive ji dajejo pozitivne in včasih ganljive povratne informacije: “Zavodu 13 sem namenila 3.480 evrov, za ta denar so otroke poslali na plavalni tečaj. Pred nedavnim sem dobila posnetek fantka z Downovim sindromom, ki plava brez rokavčkov. Naučil se je na tem tečaju, ki je vključeval tudi terapije. Vsak petek šest mesecev so imeli po eno uro. Tedaj sem si rekla: da, prav delaš.”

Z zadovoljstvom pa je opazila tudi, da je s svojo prepoznavnostjo, kar nikakor ni cilj njenega delovanja, pomagala nekaterim ljudem dvigniti zadnjico s kavča in prebuditi zavest o gibanju. Povsem konkretno.

“Velika razlika je v tem, ali greš po cesti slabe ali dobre volje. Ljudje se ob tebi lahko spremenijo.”
Beba Ščap

Največje darilo je čas

A daleč od tega, da bi bila dobrodelnost Mariborčanke usmerjena “le” na nekaj za slovenske razmere velikih projektov. Pozitiva je njeno gibalo življenja, ki ni ravno skoparilo z ovirami, prelomnicami in izzivi.

“Čas je največ, kar lahko daš ljudem. Jutri te morda ne bo več. Otroku nič ne pomeni novi telefon ali tablica. Zapomnil pa si bo, če boš tekal z njim, šel na sprehod ali pobiral listje. Zapomni si takšne malenkosti,” se zgovorna Štajerka dobro zaveda, kako lahko tudi majhna gesta spremeni dan. V eno ali drugo smer, tako pri znancih kot na primer pri ljudeh, ki jih srečamo naključno.

OSEBNI ARHIV
Kar se odloči, bo izpeljala.

Služila domovini

Študirala je obramboslovne vede in bila celo vojakinja. Tri leta se je dokazovala in tekmovala pretežno z moškimi. Spominja se, da je imela 45 kilogramov, njen vojaški nahrbtnik pa 58 … To je bilo obdobje daleč od oglodanih stereotipov, povezanih z nežnejšim spolom in vojsko.

Hitro je pokazala svoj jaz in meje. Ni se zapletala s fanti, čeprav so bili nekateri simpatični. Jasno je dala vedeti, kaj zanjo pomeni beseda sodelavec.

“Ženske, ki so v vojski, morajo imeti močan značaj. Pravijo, da te vsi oblegajo. Ni res! Delati moraš enake stvari kot moški, nosiš enako opremo kot 120-kilogramski kolega. A to je bila super izkušnja,” Mariborčanka, ki je služila v Ljubljani in je tedaj spletla marsikatero prijateljstvo, nikakor ne obžaluje svoje vojaške kariere. Od nje se je morala posloviti zaradi težav s kolkom.

Beba Ščap o letih v vojski:

Zatekla se je v tujino

Niti sama natančno ne ve, kdaj in zakaj so se začele, a stvar je bila resna. Dejali so ji, da bo pri 30 letih imela umeten kolk, ona pa je v odgovor odkorakala iz ordinacije. Misleč, da si izmišljuje, so jo poslali k psihologu. Naposled je diagnozo našla v Avstriji.

Oktobra pred tremi leti je bila operirana. Imela je mesec terapij, zdravniki so ji za pol leta odsvetovali kakršnokoli naprezanje. Ampak …

“19. decembra (2014, op. a.) sem začela trenirati z ničle, 14. aprila sem 14 ur kolesarila na statičnem kolesu. V slabih štirih mesecih sem organizacijsko in izvedbeno postavila projekt na noge. Ko sem po pol leta prišla na pregled v bolnico, mi je zdravnik dejal, da nisem normalna.”

To je bil eden od njenih prvih večjih podvigov, ki je dobil nadaljevanja. In jih bo še.

“Sliši se smešno, a včasih je dobro, da imamo v življenju konkretne prelomnice. Da se malo zbudimo in se zavemo, kaj je pomembno.”
Beba Ščap

“Dedci” proti “mevžam”

Sicer pa je Beba prepričana, da bi morebitna vnovična uvedba vojaškega roka blagodejno delovala na razvoj osebnosti slovenskih fantov.

“Ženske smo tiste, ki nosimo hlače, čeprav si morda tega ne želimo. A jih moramo. Potrebujemo ‘dedce’ in si jih želimo. Ne pa mevž, ki bodo tiho. Morda si še vedno želimo tega, da bi nas nekdo objel in dejal, da bo vse bo v redu. Nekateri moški so preveč pomehkuženi,” ugotavlja 30-letnica.

Sebe si nekoč predstavlja kot babico, ki bo vnukom na verandi razlagala zgodbe o tem, kako je komu polepšala dan. Ali še kaj več.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.