Ali gre za srednjeveško vraževerje?Kadar se zberejo kristjani različnih vej, zlahka ugotovimo, kdo je (ali je bil) katoličan. Namesto da bi takoj začel molitev in se obrnil na Boga Očeta, katoličan z roko nariše križ na svoje telo ali čelo.
Zakaj? Gre za nekakšno vraževerje? Kaj se skriva za to kretnjo?
Obrabljeno čelo
Po zapisih iz 3. stoletja naj bi kristjani že od vsega začetka na telesu delali znamenje križa. Krščanski filozof Tertulijan je takrat zapisal, da “se nam je kristjanom čelo obrabilo, ker se tolikokrat pokrižamo” in dodaja: “Na vseh potovanjih, kamorkoli gremo in pridemo, ko si obuvamo čevlje, ko se gremo umit, za mizo, ko gremo spat, pred vsakim vsakdanjim opravilom se na čelu pokrižamo.”
Sveti Ciril Jeruzalemski, ki je živel v 4. stoletju, je v svoji Katehezi zapisal: “Naj nas torej ne bo sram izpovedovati Križanega. Križ naj bo naše znamenje, naredimo ga drzno s prsti na naše čelo in na vse; na kruh, ki ga jemo, na kozarce, iz katerih pijemo, ko prihajamo in odhajamo, preden gremo spat in ko se zbudimo.”
Zgodnje izročilo zaznamovanja telesa s križem naj bi izhajalo iz Ezekielove knjige, v kateri piše: “Gospod mu je rekel: Pojdi po sredi mesta, po sredi Jeruzalema, in zaznamuj črko tav na čelo možem, ki vzdihujejo in žalujejo zavoljo vseh gnusob, ki se dogajajo v njegovi sredi.” (Ez 9,4). Tav se kot grška črka piše kot T in so jo prvi kristjani videli kot znamenje križa. Verjeli so, da so zaradi znamenja križa “označeni” za izvoljeno ljudstvo, ki pripada edinemu pravemu Bogu.
Znamenje križa nas krepi
Znamenje križa, ki ga katoličani naredijo, preden molijo, torej ni vraževerje, ampak zunanje znamenje vere.
Katekizem Katoliške cerkve pravi: “Kristjan začenja svoj dan, svoje molitve in svoja dejanja z znamenjem križa ‘v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.’ Krščenec posveti svoj dan božji slavi in se zateče k Odrešenikovi milosti, naj mu omogoča delovati v Duhu kot otrok nebeškega Očeta. Znamenje križa nas krepi v skušnjavah in težavah.” (2157).
Po Janezu Zlatoustem demoni bežijo pred znamenjem križa in se ga bojijo kot “palice, ki jih pobije”. V slovenščini poznamo izraz, da se kdo česa “boji kot hudič križa” (op. prev.). Katoličani se torej ne pokrižajo iz vraževerja, ampak gre za preprosto kretnjo s starimi svetopisemskimi koreninami. Z njo ohranjajo spomin na veliko žrtev, ki jo je Jezus naredil zanje pred dva tisoč leti, in je izraz prošnje, da jim pomaga v stiski.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
