Nisva se nehala prepirati in si težiti, pa je naš dom vseeno drugačen. Bolj varen in bolj miren. Tak, da se vanj rad vrneš, ker veš, da so te tvoji preprosto veseli
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša. Hvala vam! 🙏
Noč je. Pišem članek, nakupujem prek interneta, telovadim ali kuham juho za jutrišnje kosilo. Tako pozno je že. Utrujena sem in povrhu vsega še jezna, ker mi ni uspelo v miru, ob normalni uri, narediti vsega, kar sem danes hotela. Jezim se in iščem krivca. In kdo je lahko bolj kriv od mojega moža?!
In spet
Navsezadnje bi vse uredila brez težav, če bi se iz službe vrnil pravočasno. Le da sem namesto obračanja ključa v vratih zaslišala telefon, na katerem se je pojavilo njegovo sporočilo: “Danes bom pozen. Ne čakaj me.” Ker je lastnik podjetja, ga ne obvezuje običajen delovni čas. Namesto osmih ur je pri njem to “toliko, kolikor je pač treba”.
Ko tako zaslišim njegove korake na hodniku in se ob rdečih številkah na budilki zavem, da se je spet vrnil noro pozno – ali, bolje povedano, “zgodaj” – me ima, da bi naredila dramo ali pa ga pričakala vsaj z užaljenim izrazom na obrazu. Skupaj z litanijami o njegovem zanemarjanju svojega zdravja, družine in najinega odnosa. In to sem tudi počela. Do nekega trenutka.
Preobrazba
Polastila se me je ustvarjalna mrzlica, zato sem za otroke pozno v noč pripravljala zabavno presenečenje. Tako me je prevzelo, da sem preprosto pozabila na čas. Ko se je ob enih zjutraj vrnil mož, sem za trenutek spustila delo iz rok in ga pozdravila s širokim nasmehom.
En pogled nanj je zadostoval, da sem nekoliko zmrznila in da je moje navdušenje zbledelo. Opazila sem, da se je mož v odgovor na moj nasmeh ves spremenil, kar me je nekoliko osupnilo. Njegove napete mišice so se sprostile in resen izraz na obrazu se je takoj spremenil. Olajšano je zavzdihnil in se mi zahvalil.
Novo pravilo
O, ne, no! Mož se mi zahvaljuje, da ga nisem pozdravila z živčnim teženjem. Jasno znamenje, da je treba nekaj spremeniti. Od danes se na vratih pozdravljamo samo še z nasmehom – sem se odločila s posebno bojevitostjo, ker se je namreč ravno začenjal lanski advent. Še več: to je postalo novo hišno pravilo. Ko se nekdo vrne domov, ga vsi pozdravimo pri vratih. Z objemom in nasmehom.
Samo veselje
Ko nekdo pride domov, ga ne zalagamo takoj z nujnimi zadevami, razdelitvijo obveznosti in težavami, ki smo jih imeli čez dan. Pomembno je, da se pogovorimo o tem, kar se nam dogaja, a za to še pride čas. V miru, ne med obešanjem plašča in umivanjem rok.
Ti prvi trenutki morajo biti eno samo veselje. Veselje ob srečanju, ob tem, da smo preprosto lahko skupaj. Za vračajočega je to kratka, a pomembna informacija – tukaj te imamo radi, pričakujemo te in smo te veseli.
Za otroke to ni nič novega. Če le ne spijo, se takoj poženejo k vratom s tistim klasičnim “Očiiiii!” in se mu – odvisno od starosti – takoj obesijo za vrat ali pripnejo na njegovo hlačnico. Pa midva? Že eno leto se drživa tega načela. Priznam, da je moj nasmeh dobrodošlice večkrat videti nekoliko kislo, a se trudim. Zvesta sva načelu, ker vidiva, koliko dobrega prinese.
Na prvi pogled se zdi, da gre le za majhno spremembo, a se je spremenila v nekaj zares velikega. Nisva se nehala prepirati in si težiti, pa je naš dom vseeno postal drugačen. Bolj varen in bolj miren. Preprosto tak, da se vanj rad vračaš, ker veš, da so te tam veseli. Zato se vračaš rajši. In občasno celo prej.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel Rok Pogačnik.
