Ustvariti si lažni profil, da bi otroke spremljali na družbenih omrežij, je hiter odgovor na položaj, ki nas navdaja s strahom. Slutimo nevarnost in se želimo preprečiti, da bi se zgodilo kaj slabega. Želimo vedeti, potrebujemo nadzor in se zato zatečemo k hitrim rešitvam. Toda ali so te rešitve ustrezne?
Preberite še:
To so aplikacije, ki vam lahko polepšajo življenje
Kdo smo in kje je naš položaj?
Naravno je, da nepoznano v nas vzbuja dvome in zaskrbljenost. Počasi se nam prižigajo alarmi. Še pred kratkim smo dajali zavetje majhnim ročicam, zdaj pa so že večje od naših in se urno sučejo, takoj ko je kje dobra internetna povezava.
Plaši nas, do česa lahko naši otroci odstopajo prek spleta. V družini smo si vedno želeli ustvariti prijetno vzdušje in urejen prostor, zdaj pa vanj vdirajo “virtualne osebe in prostori”, ki se vmešavajo v naš vsakdan in pomembno vplivajo na rast naših otrok in razvoj naših odnosov.
Prav tako si ne želimo, da bi bili naši otroci nekakšni “čudaki”, ki bi doma trpeli prepovedi, ki zanikajo resničnost. Hkrati je dobra raba družbenih omrežij lahko koristna za družbeno in osebno rast.
Pred seboj imamo torej dve stvari, nepoznano, ki nas plaši, in družbeno-sporazumevalno resničnost.
Vohunjenje
Družina je delovna ekipa in vezi med njenimi člani presegajo to, da skupaj bivajo, drug drugega opazujejo, se skupaj veselijo ali delijo strahove. Odnosi morajo biti čisti in morajo gladko teči.
Je potemtakem prav, da del ekipe začne vohuniti za drugim delom ekipe?
Z ustvarjanjem lažnega profila smo blizu izdajstva in izgube zaupanja. V pravi ekipi se to ne bi smelo zgoditi. Zaupanje je ključna beseda. Je konstruktivna, za družino nujna vrednota, ki jo je treba gojiti in negovati.
Pogovarjati se z našimi otroki je užitek
Najboljši način za pridobivanje zaupanje je komunikacija – besedna in nebesedna. Naši pogovori, pogledi, objemi, poljubi naj bodo stalnica. Z vztrajnostjo lahko dosežemo, da spontanost v naših odnosih ni naključje, ampak je to “način, kako pri nas doma to živimo”.
Ko z otroki gradimo zaupanje, z njimi ohranjamo bližino in iskrivost. Ali v to ozračje spada vohljanje? Mar ni bolje, da ostanemo dejavni opazovalci v življenju teh mladih osebnosti brez laži in prevar?
Pogoj za dobro komunikacijo sta resnica in iskrenost. Kadar to dosežemo s svojimi otroki, marsikateri strah izpuhti in pogovarjanje postane čisti užitek.
Je treba na urgenco?
Kljub temu je včasih vlogo staršev dobro primerjati z zdravnikom, ki nas pozna, ki prepozna naše bolezenske znake in ve, kdaj potrebujemo samo vitaminsko bombo in kdaj je treba nemudoma na urgenco.
Če je položaj kritičen in je temeljit nadzor nujno potreben, marsikatero predhodno spraševanje o ustvarjanju lažnega profila odpade. Zdaj je prvo vprašanje bolnika pozdraviti in nato skrbeti za ohranjanje njegovega zdravja.
Invazivne posege poskušajmo prihraniti za skrajne primere in se najprej zanesimo na dobro dieto – v našem primeru dobro komunikacijo. S tem se bomo med drugim izognili tudi drugotnim učinkom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
