Voh je najbolj prilagodljiv izmed vseh človeških čutov, kar pomeni, da se možgani na določen vonj precej hitro navadijoPogosto se nam zato dogaja, da ob redni uporabi parfuma na sebi ne vonjamo več, kar pa ne pomeni, da ga ne vonjajo tudi drugi. Vonj je tudi tisti čut, ki ga možgani zelo močno povezujejo s čustveno komponento dojemanja dogodkov.
Higiena ni bila vedno samoumevna
Adaptivnost čuta za vonj je prišla še kako prav ljudem v preteklosti, ko higiena tudi približno ni bila na taki ravni, kot jo poznamo danes v razvitem svetu. Kar pomislite, kako je bilo v zgodovini, ko niso imeli ne kopalnic ne stranišč in so ljudje vsebino svojih nočnih posod zlivali kar na bližnjo ulico ali cesto.
Tudi umivanje, prhanje in nega zob niso bili od nekdaj samoumevni. Najbolj znan in zgodovinsko odmeven primer je bil verjetno dvor Sončnega kralja, Ludvika XIV., v Versaillesu blizu Pariza. Lahko smo samo srečni, da ne moremo povonjati tistih časov, saj je življenje takrat dobesedno smrdelo.
Parfumi kot pripomoček za prikrivanje vonjav …
Vsakodnevnega kopanja niso priporočali, stranišč, kot jih poznamo danes, niso imeli. Las si niso umili skoraj nikoli, nosili pa so velike lasulje, pod katerimi je verjetno vel kar precej neprijeten vonj. Tudi oblačil, ki so bila izdelana iz materialov, neprimernih za čiščenje, niso prali. Higiena zob ni bila podobna današnjemu umivanju zob z zobnimi ščetkami in pastami, slabi in gnili zobje pa so bili zato prej pravilo kot izjema.
Da bi prikrili vse te neprijetne telesne vonjave, so se obilno dišavili in pudrali, vendar je verjetno na mestu pomislek, da je to verjetno vse skupaj le še poslabšalo.
… in parfumi kot pika na i osebnemu slogu
Če so nekoč višji sloji parfumiranje uporabljali za zakrivanje slabega telesnega vonja ali celo namesto umivanja, pa so danes parfumi tista razkošna veja kozmetike, ki nadgradi telesno higieno in doda piko na i našemu osebnemu slogu.
Parfum seveda ni nekaj, kar bi nujno potrebovali, pa vendar je kapljica najljubšega vonja zjutraj, tik pred odhodom od doma, za marsikatero žensko in moškega nujnost, brez katere se počutijo tako rekoč gole. Tudi ljudje, ki ga ne uporabljajo vsak dan, se za posebne priložnosti, ko se uredijo bolj kot sicer, radi nadišavijo.
Vonj ima moč, da nam prikliče spomine
S telesnim vonjem namreč marsikaj sporočamo in vonj ima to moč, da nas v trenutku popelje na oddaljene, eksotične kraje, nam pričara posebno vzdušje ali pa v nas zbudi “vonjalne” (olfaktorne) spomine na preteklost, ko smo nekje nekoč ta vonj že vonjali.
Tako nekatere ženske hranijo svoj poročni parfum le za posebne priložnosti, saj jih spominja na najlepši dan njihovega življenja. Podoben učinek na možgane, torej takojšnji priklic spomina iz preteklosti, imata tako vonj kot tudi okus.
Francoski pisatelj Marcel Proust je v romanu Iskanje izgubljenega časa opisal, kako ga je okus peciva magdalenic, pomočenih v čaj, popeljal v davne čase, ko je enako kombinacijo magdalenic in limetinega čaja užival pri teti vsako nedeljsko jutro pred mašo. Tako številni ljudje pravijo, da jih že samo šibek vonj parfuma, ki ga je na primer uporabljala njihova mama, takoj spomni nanjo in na kakšen dogodek, ko je nosila to dišavo.
