Aleteia

Naučil sem se odpustiti in zdaj sem srečen

HUG
Stuart Jenner - Shutterstock
Deli

Na dobrodejne učinke odpuščanja znanost opozarja šele od nedavnega, čeprav je v religijah to mišljenje navzoče že vso človeško zgodovino

Med posledice odpuščanja spadajo zmanjšanje kroničnih bolezni, zmanjšanje motenj srca in ožilja, zmanjšanje nasilnega vedenja, porast upanja in lajšanje depresije in tesnobe. Na drugi strani imajo tiste osebe, ki ne odpuščajo, dokazano povišan krvni tlak ter druge zdravstvene težave.

Proces, ki povzroči čustvene spremembe

Odpuščanje je proces (ali rezultat procesa), ki povzroči čustvene spremembe do osebe, ki nas je prizadela. Rezultat tega procesa opisujejo kot zmanjšanje želje po nasilnih ukrepih ali distanci do osebe, ki nas je prizadela. Zahteva tudi, da se osvobodimo negativnih čustev do te osebe.

Odpuščanja ne smemo zamenjati z opravičilom, oprostitvijo, pomilostitvijo ali pozabo.

  • Opravičilo predpostavlja odločitev, da od neke osebe ali skupine oseb ne bomo zahtevali odgovornosti za neko dejanje.
  • Oprostitev pomeni, da dejanja ne vidimo več kot negativno in da se nam ne zdi več potrebno storilcu odpustiti.
  • Pomilostitev pomeni neko osebo oprostiti zločinskih dejanj, za katere je bila obsojena, in jo lahko opravi le za to pristojna oseba.
  • Pozaba pomeni odstraniti žalitev iz naših misli.

Odpuščanje žrtvam žalitev prinaša velike koristi:

  • izboljšanje telesnega in duševnega zdravja,
  • povrnitev občutka osebne moči in trdnosti,
  • jasno in zdravo možnost sprave med prizadeto osebo in storilcem,
  • povrnitev upanja z razrešitvijo konflikta,
  • pozitivne spremembe v čustvovanju.
DŁONIE MATKI I CÓRKI
Shutterstock

Štirje ključni vidiki, da bi bili bolj odprti za odpuščanje in bi se naučili celiti rane iz preteklosti:

    • odpuščanje je za tistega, ki odpusti, ne za osebo, ki odpuščanje prejme;
    • odpustiti je dobro, ker smo podobno rano, za katero sami trpimo, morda kdaj povzročili drugim;
    • odpuščanje zahteva čas. Ni nujno, da bo zaradi odpuščanja takoj izginila bolečina zaradi prizadetosti;
    • odpuščanje ni darilo za krivca, ampak je nekaj, kar se razvije v naši notranjosti. Ne pomeni nujno sprave. Odpuščanje je tudi odločitev, da se osvobodimo bolečine.

Če ne odpustimo …

Sposobnost odpuščanja je predvsem darilo za nas same. Če ne odpustimo, smo kot žrtev priklenjeni na osebo, ki nam je storila krivico, in dokler ji ne odpustimo, se ne bomo mogli osvoboditi jarma žalitve in njenega storilca.

Kadar ne zmoremo odpustiti, se v nas pretakajo negativna čustva, ki zavirajo pozitivno energijo.

Odpustimo lahko tudi mrtvim

Odpuščanje je odločitev, da spustimo bolečino. Ne pomeni, da še naprej dovolimo, da nas neka oseba žali. Za spravo je potrebno, da se storilec pokesa in sam prosi odpuščanja ter obljubi, da ne bo več žalil. Odpuščanje pa, nasprotno,  ne zahteva kesanja krivca.

Odpustimo lahko tudi mrtvim, a se z njimi ne moremo spraviti. Lahko odpustimo osebam, ki so nas prizadele in nas zlorabile, a hkrati ne dovolimo, da bi bile še naprej del našega življenja in bi nas mogle znova prizadeti. Gotovo pa je odpuščanje v času, ko je storilec še živ, dokaz globoke človeške zrelosti in je vselej dar zase in za druge.

Ne pozabimo, da ima vsak pravico do nove priložnosti.

 

Javier Fiz Pérez je profesor psihologije na Universitá Europea di Roma in vodja znanstvenega razvoja na evropskem inštitutu za pozitivno psihologijo v Rimu.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.