Avgust Praprotnik
Avgust Praprotnik (1891–1942) je bil ena od vodilnih osebnosti slovenskega gospodarstva med obema vojnama. Prve uspehe je najprej žel v bančništvu, prisluženi denar pa je nato vlagal v rudarstvo, trgovino in industrijo.
Od leta 1937 je bil predsednik vplivne Zveze industrijcev v Ljubljani in pomemben denarni podpornik najmočnejše slovenske predvojne stranke – Slovenske ljudske stranke.
Leta 1942, med drugo svetovno vojno, so ga umorili pripadniki komunistične Varnostne obveščevalne službe (VOS).
Rado Hribar
Podobno usodo je med drugo svetovno vojno doživel tudi bogati bančnik in industrialec Rado Hribar. Njegov oče je bil Dragotin Hribar, pomemben ljubljanski finančnik in ustanovitelj ljubljanske tekstilne tovarne Pletenina, mama pa Evgenija Šumi, potomka ustanoviteljev tovarne bombonov Šumi.
Rado Hribar je sledil očetovi poti in se predvsem ukvarjal z bančništvom oziroma denarnimi posli. Prav on je dal denar za gradnjo slovenskega ponosa – prve letalnice v Planici.
Hribar je bil poročen s Ksenijo Gorup, vnukinjo Josipa Gorupa (1834–1912), ki velja za enega od najbogatejših, če ne celo najbogatejšega Slovenca vseh časov. Njuno intimno življenje je v knjigi To noč sem jo videl opisal pisatelj Drago Jančar.
Preberite še:
To je najbogatejši Slovenec vseh časov
Tako kot Praprotnik sta tudi nič hudega sluteča zakonca Hribar postala tarča VOS, ta ju je leta 1944 okrutno umoril v bližini gradu Strmol. Njuni trupli, zakopani v gozdu, so našli šele marca 2015.
Radu Hribarju in njegovim bratom so premoženje (Strmol, Šumi, Pletenina) po vojni zaplenili, češ da so narodni izdajalci. Premoženje so dobili sorodniki vrnjeno po osamosvojitvi v okviru denacionalizacije.
Leta 2004 je bil Strmol z denacionalizacijo vrnjen lastnikom in razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Država se je s sorodniki pogodila, da bo za odškodnino pet milijonov evrov grad ostal v državni lasti.
Fran Bonač
Eden od najpomembnejših medvojnih slovenskih gospodarstvenikov je bil Fran Bonač (1880–1966). Ta je bil lastnik kar petih tovarn (Ljubljanska kartonažna tovarna, Tovarna papirja Količevo, Tovarna celuloze v Krškem, Tovarna lepenke Ceršak, Kartonažna tovarna v Zagrebu) in Ljubljanskega velesejma.
Po drugi svetovni vojni je oblast njegove tovarne podržavila.
Franjo Sirc
Tako kot Ljubljančan Bonač je tudi podjetni Kranjčan Franjo Sirc (1891–1950) obogatel po prvi svetovni vojni. Če je Bonač s prodajo papirja po vsej takratni Jugoslaviji zgradil papirniški imperij, je Sirc postavil na noge tekstilno tovarno.
Težki časi so se za Sirca začeli z nemško zasedbo Gorenjske, saj so mu nacistični okupatorji zaplenili tovarno, stroje pa razselili po drugih tovarnah. Po drugi svetovni vojni je želel Sirc tovarno znova postaviti na noge, a mu je nova oblast te načrte preprečila.
Še več, Franjo Sirc in njegov sin Ljubo sta bila med obsojenimi na montiranem Nagodetovem procesu. Franja Sirca so po lažnih obtožbah obsodili na deset let ječe.
V ječi je zagrenjeni Franjo hudo zbolel. Na smrt bolnega so ga izpustili na prostost, kjer je kmalu umrl.
Peter Kozina
Peter Kozina (1876–1930) iz Dolenje vasi pri Ribnici se je naprej lotil suhorobarskega posla s prodajo zobotrebcev, pravo zlato jamo pa je odkril, ko se je lotil čevljarstva.
Leta 1903 je skupaj z družbeniki ustanovil podjetje Peter Kozina & Co, ki je leta 1906 v Tržiču začelo izdelovati čevlje. Po prvi svetovni vojni je postal edini lastnik tovarne, leta 1928 pa jo je po prvih dveh črkah svojega imena in priimka preimenoval v Peko. Po drugi svetovni vojni je bila tudi tovarna Peko podržavljena.
Preberite še:
Zamolčani mož, ki je postavil na noge slovensko gospodarstvo
Viri: Stane Granda, Viri akumulacije kapitala na Slovenskem v 19. stoletju in France Kresal, Slovensko podjetništvo v industriji, v: Podjetništvo na Slovenskem, Prispevki za novejšo zgodovino; Jože Žontar, Kaznovana podjetnost.
