Aleteia

Ste samski in vas že misel na božič zamori?

WOMAN;CHRISTMAS;TREE;DOCK
Jovana Rikalo | Stocksy United
Deli
Komentar

Včasih me je že misel na praznike obdala s tesnobo, češ, spet bom sama, ko se vsi drugi veselijo v krogu svojih ljubljenih

Če ste med tistimi, ki vas misel na praznike spravi v stisko, moram takoj na začetku povedati, da ta članek ne ponuja seznama nasvetov, kako jo rešiti na 10 načinov. Je le podelitev lastne izkušnje s praznino, ki je našla izpolnitev na nepričakovan način.

Vsak otrok vidi svet čaroben

Ko sem bila majhna, sem se veselila zime in praznikov, ki se vrstijo decembra.

Sezono je odprl sveti Miklavž, ki nam je vedno prinesel nekaj, kar smo potrebovali, in še kakšno sladkarijo za počez. Na sveti večer smo postavili jaslice in drevesce, pokadili po hiši in skupaj molili rožni venec.

Ker so v času po božiču še počitnice in moj rojstni dan, je bil konec decembra najbolj pričakovan del leta na sploh. Prazniki so bili v mojem zgodnjem spominu tako obarvani s toplino, bližino, praznovanjem in obiski.

Idealna slika je dobila temen pridih

Nekje v procesu odraščanja se je ta slika začela spreminjati. Morda je bila to le izguba otroške nevednosti, počasno odpiranje oči v svet, ki je večji, kot si si kadarkoli predstavljal. Morda je na to vplivala tudi spremenjena družinska dinamika, ki se je z odraščanjem zaostrila in zapletla.

Med postavljanjem jaslic je prepiranje postalo pravilo, k polnočnicam pa smo zaradi različnih pevskih obveznosti že nekaj časa hodili eni ob tej uri, drugi pozneje. Bližino, toplino, praznovanje in obiske so zamenjali prepiranje, odtujenost, nerazumevanje, stiska.

Luknja v srcu se je večala

Začela sem se obračati navzven. Si želela in iskala bližino sorodne duše, ki naj bi zapolnila praznino v mojem srcu. Normalno je hrepeneti po človeški bližini, tako smo ustvarjeni. Manj normalno je pričakovati, da bo ta oseba izpolnila vsa tvoja hrepenenja, pričakovanja in bo povrhu še videti kot kak modni model iz revije ter se nikoli ne bo sprla z vami.

Ko se je vsako leto približeval čas praznikov, se je v meni večalo hrepenenje, ki je mejilo na bolečino. Z vsako novo simpatijo so bile želje in pričakovanja vedno znova obujeni in pokopani.

Obrnila sem nov list

Zlezla sem v trideseto leto, ko sem se odločila, da ne bom več plesala, kot žvižga svet. Čeprav se je prvotna sprememba v meni začela dogajati že dve leti prej, ko sem prehodila špansko romarsko pot Camino de Santiago, je potrebovala nekaj časa, da je pogledala na plano.

Priložnost je dobila v novem domovanju, kamor sem se lahko za nekaj časa odselila po spletu srečnih naključij. Tam sem vzpostavila nove stare navade, med drugim molitev ob adventnem venčku v decembrskem času. Skoraj vsakodnevno in po premagani začetni zadregi tudi na glas.

Izklopila sem hrup radijskih postaj, ki so me bombardirale z reklamami in božičnimi pesmimi že od konca novembra. Izklopila sem tudi serije na računalniku, ki so bile prej moj priljubljen beg iz realnosti. Ko sem lahko, sem tudi med tednom obiskovala sveto mašo, še posebej pa sem se potrudila za reden obisk božične devetndnevnice.

KOBIETA Z LAMPIONEM
Anna Gorin/Getty Images

Nepričakovan vir tolažbe

Ko se je približeval sveti večer, sem opazila, da se ga veselim. Pričakujem s hrepenenjem, ki ga do tedaj še nisem poznala. Ne z grozo ob misli na še ene praznike, ki jih bom preživela sama ali v krogu družine, ki se ne razume.

Opazila sem, da se je v meni naselil mir. In nekaj več, nekaj, kar je zapolnilo hrepenenje, ki se je zdelo neskončno, in je v času, ko se je svet okoli mene umiril in utišal, končno dobilo možnost, da se oglasi. Bog.

Bog, ki se mi je nekoč zdel simpatična ideja, a sem ga vedno rada držala na spoštljivi razdalji in v kalupu, ki sem mu ga naredila sama. Bog, ki ni ideja, nekaj, kar bi si izmislili sami, nekaj, kar bi bi bilo mogoče povsem definirati in povsem razumeti. In predvsem ne Bog, ki bi bil grmeča avtoriteta v podobi starca, ki sedi na oblaku in pošilja strele, naj spametujejo zablodele ovčice.

Marija Savic/Stocksy United

Bog ni tujec, ki se od zgoraj zabava ob naših stiskah

Bog je z nami. Kot tolažba, kot veselje, ki se je kot nebogljeno dete rodilo na naš svet, da bi se spustilo k nam in pokazalo, da se ga ni treba bati. Vsako leto znova se lahko rodi tudi v naši “štali”, če ga povabimo vanjo. V naše srce, dušo, misli.

Če kot gostilničarji v Betlehemu zapiramo srce pred njim, se ne bo zgodilo nič in praznina bo še naprej kraljevala v nas. Lani se mu je končno uspelo roditi tudi v moji “štali” in pomagal mi je spoznati, da z njim nikoli nismo sami, če ga le povabimo v svoje življenje. Od takrat ima vsak dan, vsak praznik drugačen obraz in samota ni več stanje, ki bi se ga bala.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Bena Briški
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več