Martina Lončar je že od mladih nog navdušena nad vsem, kar se sveti, zato je svoje življenje zapisala oblikovanju nakita. V Ljubljani je doštudirala umetnostno zgodovino, pri 24 letih pa jo je ljubezen do nakita in oblikovanja vodila v Italijo. Tam se je izpopolnjevala na prestižnih šolah v Milanu in v Firencah. Danes tako živi in ustvarja v Italiji. Vsaj za zdaj.
Vajenka pri dveh priznanih draguljarjih
Njena oblikovalska zgodba se je začela, ko je bila stara 15 let in ji je prijateljica podarila par uhanov. Ker je enega izgubila, se je odločila, da naredi novega. Tako se je pojavila iskrica, ki se je razvila v pravi ustvarjalni požar, pri čemer je še kako pomembno tudi znanje iz kemije in fizike.
Kot vajenka se je urila in delala tudi z dvema najbolj priznanima draguljarjema Alessandrom Darijem in Marcom Garezzinijem, nato pa se je odločila za samostojno pot.
Bili so dvomi, a je želja po ustvarjanju močnejša
To je bila pot, ki je daleč od tega, da bi bila lahka, saj Martina vse dela sama, ampak je po njej začela stopati, da bi lahko uresničevala svoje sanje. Čeprav je bila mlada in je pogosto tudi dvomila o svojem uspehu, je vztrajala, saj je bila želja po ustvarjanju tako močna, da se je bila pripravljena marsičemu odpovedati.
Prav tako poudarja, da ji vse to ne bi uspelo brez podpore družine in prijateljev, ki verjamejo vanjo in ji tudi svetujejo.
Tisto, kar ji največ pomeni, ko je izčrpana ali ko ji je težko, pa so tudi ljudje. Ljudje oziroma stranke, ki so zadovoljne, hvaležne in spoštujejo njeno delo. Pozitivni komentarji in spodbude. To je tisto, kar jo dvigne ter ji da energijo in moč, da vztraja.
Osebnost in pečat v vsakem kosu
Martina izdeluje predvsem nakit. Uhane, prstane, verižice, broške … Te izdeluje med drugim iz zlata, srebra, brona in medenine. Tudi usnje in celo cement je že uporabila, medtem ko zadnje čase veliko uporablja posebno tehniko elektroformiranja, s katero dobi izdelek velik volumen, a hkrati ostane zelo lahek.
Njeno delo bi v grobem lahko razdelili na dve liniji. Prva je nakit, ki ga lahko nosimo vsak dan.
Spodaj prstan iz kolekcije Buongiorno principessa (dober dan, princesa), s katero je želela predvsem doseči, da bi ta nakit lahko nosila vsaka ženska. Da bi se razveselila, ko bi si ga nadela, in se dobro počutila. Kot namreč poudarja 32-letna oblikovalka, se ji zdi zelo pomembno, kakšen imaš odnos do samega sebe.
[protected-iframe id=”ec3297bf273aae19b2ff79086304bcaa-133580111-130919046″ info=”//platform.instagram.com/en_US/embeds.js” class=”instagram-media”]
Druga linija pa je bolj ekstravagantna.
Kot na primer srce spodaj.
[protected-iframe id=”ca28531fdf10666c6c68fe8e6e13709b-133580111-130919046″ info=”//platform.instagram.com/en_US/embeds.js” class=”instagram-media”]
V vsakem kosu pa Martina zagotovo pusti svoj pečat in svojo osebnost.
Trenutno dela v delavnici, ki se imenuje Officine Nora skupaj s šestimi drugimi ustvarjalci, prav tako oblikovalci nakita. “Delimo si prostor in vse, kar potrebujemo za oblikovanje. Med seboj si tudi veliko pomagamo, se dopolnjujemo in rastemo,” pravi.
Ko nekaj časa živiš v tujini, se zaveš, kako kakovostno je življenje doma
Ne glede na to, da je v Italiji začela uresničevati svoje sanje, pa je Martinina velika želja, da bi se vrnila v Slovenijo. Za zdaj načrtuje, da bi šest mesecev delala v Firencah, šest pa v Sloveniji.
Razlog? “Zelo rada sem v naravi. Rada tečem po Rožniku, hodim po hribih in to pogrešam. Ko nekaj časa živiš v tujini, se zaveš, kako kakovostno je življenje tukaj, doma.”
Prav navezanost na domovino pa je vzbudila v njej idejo za nastanek enega izmed njenih kosov, ki ga je poimenovala Mother tongue (fotografija spodaj) ali, prevedeno v slovenščino, materni jezik.
Ob tem Martina pojasni:
“V Firence sem šla pred šestimi leti in pol. Zelo sem vesela, da sem bila tam in da sem imela možnost, da se toliko naučim. Zelo sem zadovoljna tudi, ker delam v delavnici, ker res vsi rastemo in se bogatimo. Vem pa, da obstaja boljše življenje doma. Pripravljena sem ogromno žrtvovati za svojo profesionalno pot, vem pa tudi, da bom, če ne bom skrbela za osebno plat, na neki točki razočarana. Firence so zelo turistično mesto in so kar nekoliko brezosebne. Vem, da je drugje lepše, to mi manjka. Zato mi je na misel prišla ta ideja o maternem jeziku, ker ga pravzaprav zelo malo uporabljam.”
[protected-iframe id=”b7bafd91c2666a0d17d05d3019501e79-133580111-130919046″ info=”//platform.instagram.com/en_US/embeds.js” class=”instagram-media”]
Včasih torej ideje za svoje delo črpa iz življenja samega, pogosto pa jih dobi med povsem vsakdanjimi opravili, na primer na sprehodu ali med umivanjem zob.
Umetnost oblikovanja, umetnost iskanja ravnovesja
Letošnje praznike bo Martina preživela doma, v krogu svoje družine. Kot pravi, se vsaj za večje praznike vedno vrne domov. Ob tem pa poudarja, da je sicer ravno december in so priprave nanj najbolj noro obdobje leta. Tudi letošnji ni izjema, saj je ravno pred dnevi imela razstavo svoje nove kolekcije v trgovini in galeriji Cliché.
Osebno se sicer želi oddaljiti od potrošniške družbe, profesionalno pa je od nje zelo odvisna. Tako ji ne preostane nič drugega kot iskanje ravnovesja med enim in drugim. Tako je tudi pri oblikovanju nakita, ko mora biti ravno prav vsega, da nastane nekaj privlačnega, svetlečega. Kar je Martino navduševalo že od mladih nog.
