Aleteia

Presenetljiva novost, ki jo na filmsko sceno prinaša film Ivan

PRINTSCREEN YOUTUBE
Deli
Komentar

Za marsikatero žensko so edini vizualni stiki, ki jih imajo s porodom, preden ga doživijo same, filmi in TV-serije, v katerih pa je rojevanje večinoma gonilo tragike ali komedije zmešnjav

Nov slovenski film režiserja Janeza Burgerja z naslovom Ivan je svetla izjema, po katerem bi se morali ravnati vsi ustvarjalci resnih dram.

Na film Ivan so kritiki opozorili že, ko so mu na septembrskem Festivalu slovenskega filma v Portorožu podelili kar osem nagrad. Med drugim za najboljši celovečerec, za glavno žensko vlogo pa so nagradili Marušo Majer.

Ta mlada, 32-letna igralka praktično sama in z razmeroma malo dialoga napolni ves film, saj jo spremljamo ves čas. Čeprav je v naslovu filma ime otroka, pa je osrednji lik njegova mama, Mara, ki v sebi išče svojo materinsko plat, v drugih pa potrditev, da je zmožna sama poskrbeti za svojega otroka.

Prvinskost

Na začetku filma Mara rodi dečka Ivana. Prvi prizori filma prikazujejo porod. Ta pa se ne dogaja za rjuho ali nekje za kamero, medtem ko mi spremljamo materin obraz, temveč imamo v resnici občutek, da smo tam.

V film je namreč vključenih nekaj dokumentarnih posnetkov resničnega poroda, ki pa so s prizori, ko porod igra Majerjeva, brezhibno spojeni.

IMIĘ DLA DZIECKA URODZONEGO W GRUDNIU
Unsplash | CC0

Ženske, ki smo že rodile, se v dogajanju lahko najdemo, morda celo podoživimo svojo porodno izkušnjo, medtem ko nas prizori poroda v drugih filmih ali TV-serijah preprosto žalijo.

Marsikatera ženska, ko enkrat z lastnim telesom izkusi vse občutke, telesne in duševne, ki spremljajo porajanje novega življenja, je ob tako trivializiranem prikazovanju poroda lahko razočarana ali celo prizadeta.  Verjetno podobno čuti tudi kakšen moški.

Iz mirnih dam v zmerjajoče pošasti?

Po drugi strani je res, da nazorni prizori kronanja glavice, kot jih vidimo v filmu Ivan, lahko koga odbijejo. A vedno je mogoče tudi pogledati stran. In zagotovo realen pogled na porod naredi manj škode kot pa filmsko prikazovanje žensk, ki se iz čudovitih in umirjenih dam v trenutku, ko nastopi prvi popadek, prelevijo v kričeče, zmerjajoče in preklinjajoče pošasti, povsem nezmožne razumnega ravnanja.

Če si želimo bolj stvarnega prikazovanja žensk na filmskem platnu, bi zagotovo najprej morali začeti pri upodabljanju filmskih porodov.

Poklon ženski

Režiser Janez Burger je že s tem uvodnim prizorom, pozneje pa še s tem, da je v središče filma postavil mlado, odločno žensko, ki sicer dela tudi napake, a se zna pobrati in najti pravo smer, dal enega od najlepših poklonov ženski, kar smo jih lahko kdaj videli v slovenskem filmu. Že zato si zasluži vaš ogled.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.