“Kdo si ti,” je vprašanje iz evangelija prejšnje nedelje. Zelo pomembno vprašanje. Kdo si, sprašujejo Janeza Krstnika.
Pravzaprav so že imeli svoje odgovore. Vedeli so, koga hočejo zagledati v njem: Mesija, Elija, preroka. Poruši jim ves sistem, ko pravi: “Ne, nisem ta, za katerega me imate!”
Janez je vreden občudovanja. Lahko bi si nadel masko, v kateri so ga hoteli videti. A ni popustil skušnjavi. Zavedal se je sebe in ni hotel igrati nikogar drugega. Čeprav je to razočaralo množice.
Družbeni pritisk
Vsak doživlja tak ali drugačen družbeni pritisk. Ko si v šoli, vsi okrog tebe hočejo, da si dober, priden in bister učenec. Tudi na silo, če je potrebno. Morda pa ti učenje sploh ne gre in komaj opravljaš letnik za letnikom.
Ko se odpravljaš na razgovor za novo službo, natisneš življenjepis, iz katerega je razvidno, da boš uslužbenec tisočletja: toliko sposobnosti imaš, izjemne lastnosti in kot ustvarjen si prav za to delo. Superman, na katerega je čakalo celo podjetje! Ker te takega hočejo videti in ker se jim hočeš tako predstaviti.
Superman
Ko si duhovnik, ljudje pričakujejo od tebe, da boš kot sveti Janez Marija Vianej ali pater Pij: zgled junaških kreposti, pobožnosti in vere, ki premika gore. V resnici pa si v krizi in morda že nekaj časa ne moreš moliti. Odkrivaš, da si grešnik kot vsak drug. Žrejo te dvomi. A nihče noče duhovnika videti takega.
Narediš si profil na Facebooku ali Instagramu in nanj naložiš fotografije, ki si jih prej dobro predelal. Primeren filterček, odrežeš spodnji del slike, da ne bo videti trebuha, da bi le bil videti odlično.
Nalagaš seveda fotografije iz najzabavnejših trenutkov življenja, da bi vsak videl, kako dobro ti je in kako noro je tvoje življenje. Ti pa medtem depresiven sediš pred računalnikom.
Ko maske padejo
Te dni si večkrat predstavljam, kako Bog pride k meni, ko zvečer sam sedim v svojem stanovanju. Takrat, ko nihče ne gleda. Takrat, ko lahko snamem vse svoje maske. Ko tam sedim preprosto jaz. Takrat pride On, se usede poleg in vpraša: “Kdo si?” To pa pomeni: “Pripoveduj mi o sebi, povej mi resnico, kako se počutiš, kaj preživljaš … Kako si?”
In ni mi treba igrati, ker On ne pričakuje odgovora, ki bi ga zadovoljil. Noče, da predstavim svojo najboljšo plat. Noče, da si nadenem masko in mu odigram junaka. Zanima se zame. Prav to je ljubezen. Ljubezen, ki me sprejema brezpogojno in me sprejema takega, kakršen sem.
Prihaja odrešit tebe
V adventu kličemo: “Pridi, Gospod Jezus!” Ampak kam naj pride? H komu? On ne prihaja, da bi odrešil tvoje maske, tvoj superego. Prihaja odrešit tebe. Bodi pred Njim ti in samo ti, tako resničen in iskren, da bo bolelo.
Prispevek je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.
