“Ne znam si predstavljati niti trenutka svojega življenja brez Jezusa. Zame je največje plačilo, da ga lahko ljubim in mu služim v ubogih,” je nenehno govorila mati Terezija iz Kalkute. Kristusovo rojstvo zanjo ni pomenilo le praznovanja, ampak je bil to čarobni dogodek, ki ga je bilo treba prenesti v dejanja ljubezni skozi vse leto.
Red loretskih sester je po 20 letih služenja zapustila ravno na božič leta 1948, da bi sledila poslanstvu, ki ji ga je zaupal Jezus: reševanju ubogih.
Globoka navezanost na božič
Mater Terezijo je leta 2003 za blaženo razglasil Janez Pavel II., za svetnico pa leta 2016 papež Frančišek. Italijanski pisatelj in novinar Renzo Allegri piše, da je bila mati Terezija pogumna in odločna ženska. Za vsako ceno je hotela, da bi začetek delovanja sovpadal z dnem “samega bistva naše vere”.
Renzo Allegri je svetnico osebno poznal in v svoji knjigi z naslovom Mati Terezija, mamica iz Kalkute, poudarja tudi globoko navezanost, ki jo je čutila do božiča: “Božič je simbol trpljenja in hkrati zmagoslavja človeštva in človeka kot Božjega sina. Trpljenja zato, ker je s svojim rojstvom Jezus prišel v svet izgnanstva in preizkušenj; zmagoslavja, ker je s svojim učlovečenjem odrešil svet, premagal smrt in ponudil vstajenje.”
Preprosta koliba
Prav prvi dan delovanja je bil ključen za poznejši red Misijonark ljubezni (ustanovljenem leta 1950). Bil je 25. december 1948. Takoj po polnočnici je Terezija vzela svojo prtljago in šla v edini slum, revno četrt, ki jo je poznala, Motijheel, nedaleč od šole, kjer je dolga leta poučevala.
Če se je takrat morala zadovoljiti s tem, da je svoje učence pošiljala otrokom izročat darila, ki jih je sama pripravila, je zdaj lahko šla osebno tja in z njimi praznovala božič. Bila je tako vesela in ganjena, tako zaposlena z igranjem z otroki in kramljanjem z njihovimi materami, da si je pozabila poiskati prenočišče. Komaj ji je uspelo najti bedno kolibo za pet rupij na mesec. “Imela sem občutek, da doživljam dogodivščino noseče Device, ki ni dobila prostora v prenočišču in je svojega otroka nazadnje povila v hlevu,” je zaupala Renzu Allegriju.
Že naslednji dan je v tej kolibi brez stolov in miz začela poučevati pet otrok. S palico je v peščena tla risala črke in jih učila abecede. Čez tri dni je bilo učencev 25, konec leta jih je bilo kakih 40. Pozneje je na tem mestu zgradila šolo za 500 otrok. Od takrat je mati Terezija vsak božič preživela z njimi in tam praznovala svoje začetke.
“Najpopolnejši božič”
Praznovati božič je za mater Terezijo pomenilo biti z ubogimi. Brez njih si ni mogla več predstavljati 25. decembra. Najraje je gostila otroke, obolele za gobavostjo ali aidsom, ali pa umirajoče iz Kalkute. Monsinjor Pavol Hnilica, jezuit in takrat še češkoslovaški škof, je s Terezijo sodeloval več kot 30 let in je božič večkrat preživel pri njej.
Posebno se spominja “najpopolnejšega od božičev”: škofa so povabili na večerjo 24. decembra. Hrana je bila zelo borna, kakršno pač pripravljajo misijonarke ljubezni, vendar je bila večerja polna vzajemne naklonjenosti in veselja, da so gostje skoraj pozabili jesti. Nenadoma je nekdo potrkal na vrata. Ena od sester je šla odpret in se vrnila s košaro, pokrito z rjuho.
Vsi so pomislili, da je darilo kakšnega dobrotnika. A kako so se raznežili, ko so v košari našli spečega novorojenčka! “Jezus je prišel,” je s širokim nasmehom rekla mati Terezija. Neka mati je zapustila otroka in so ga zaupali sestram. Tovrstnih prizorov je bilo v Kalkuti veliko, a je bilo tistega dne razburjenje še toliko večje. Mati Terezija se je smejala in jokala hkrati. Jezušček je prišel k njim. Iz nje je velo močno, zaščitniško čustvo, s katerim je vsakokrat sprejela Jezusa v tople “jasli svojega srca”, je povedal Pavol Hnilica.
Molimo k Bogu, da bi za božič …
Ob božiču se lahko prepustimo božičnemu duhu matere Terezije, ki nas vabi:
“Božič je vsakokrat, ko se nasmehnete svojemu bratu in mu ponudite roko, vsakokrat, ko nekoga pozorno poslušate, vsakokrat, ko obrnete hrbet predsodkom, ki uboge odrinjajo v osamo, vsakokrat, ko upate z zaporniki, ki trpijo težo fizičnega, moralnega ali duhovnega uboštva, vsakokrat, ko ponižno priznate svoje meje in slabosti. Božič je vsakokrat, ko Bogu dovolite, da prek vas ljubi druge. Molimo k Bogu, da za božič Jezusa ne bi sprejeli v hladnih jaslih svojega srca, ampak v srcu, polnem ljubezni in ponižnosti, polnem topline ljubezni, ki jo čutimo drug do drugega.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Jasmina Rihar. .
