Aleteia

Kako odpustiti tisto, kar je nemogoče odpustiti?

FORGIVE
Deli
Komentar

Oseba, ki ne odpusti, ostaja suženj tistega, ki jo je prizadel

Ne vem, ali na tem svetu res obstajajo stvari, ki jih je nemogoče odpustiti. Obstajajo grozljivi grehi. Koliko umorov, korupcije! Včasih se mi zdi, da obstajajo stvari, ki jih je nemogoče odpustiti. Kako odpustiti morilcu ljubljene osebe? Ali nezvestobo nekoga, ki ga ljubim? Odpustiti to se zdi nemogoče.

Nositi žalitve in jih čuvati v duši

Res, za človeka je nemogoče. A ne za Boga. Jaz nosim žalitve, ki jih nisem mogel odpustiti. Odpustiti jih se zdi nemogoče. V nekaterih primerih je verjetno to odvisno od velikosti žalitve in povzročene škode.

Drugič od vedenja tistega, ki me je prizadel – naj bo enkrat ali tisočkrat – pa misli, da je storil prav. Nikoli se ne pokesa, nikoli ne prosi odpuščanja. Takega vedenja ne morem odpustiti.

Vendar mislim, da je težava bolj moja kot pa težava tistega, ki me je prizadel. V duši čuvam zamere zaradi žalitev, ki jih je morda žalitelj že pozabil. Morda zanje nikoli ni vedel. Ne zaveda se, kaj jaz hranim v spominu. Jaz pa ohranjam svojo držo. Ne odpustim. Ne, ni pravično.

Ne gre za to, da ne zmorem, ampak nočem

Ko se spomnim žalitve, znova postanem ogorčen. Skoraj tako, kot bi se tisto dogajalo zdajle, ponovno. Isti občutek jeze, razjarjenosti. Jeza me slepi. Ampak jaz ne odpustim. Ker se mi ne zdi pravično, da bi vse kar odpustil. Mislim, da so nekatere stvari, ki jih ni mogoče odpustiti. Obstajajo osebe, ki ne zaslužijo odpuščanja.

Miriam Subirana pravi: “Če smo ranjeni, je izhod iz ranjenosti sprejeti in odpustiti. Če odpustimo, pokažemo, da smo mi gospodarji svojega dobrega počutja, in nehamo biti žrtev drugega. Brez te sposobnosti bodo naše misli znova in znova uhajale k našemu trpljenju in bodo ponavljale vprašanji: ‘Zakaj meni? Le kako je mogel?’ Misli bodo kot kladivo, ki nenehno tolče, in ne bomo mogli nadzorovati občutij jeze, zagrenjenosti in žalosti. Kot črvi bodo naše lastne misli žrle našo notranjost in postali bomo utrujeni, brez energije.”

Photo by Ricardo Gomez Angel on Unsplash

Ne želim, da se to dogaja v moji duši. Ampak se, vedno, ko nisem pripravljen odpustiti. Ne gre za to, da ne zmorem; nočem. Ne zdi se mi vzgojno za tistega, ki žali. On ne bo ustrezno plačal za storjeno zlo. Ne bo pravično. Ne, tako ne gre!

In trpim še naprej, ker sovraštvo in jeza razžirata mojo dušo. Pogrezam se v lastno blato. Polnim se s strupom in z grenkobo. Nočem odpustiti, da bi lahko šel naprej s tega razpotja. Ostajam užaljen. Da ne bi kdo morda mislil, da sem jaz že pozabil! Ostajam suženj tistega, ki me je prizadel. Tako ima on še naprej nadvlado nad menoj. Ne da bi sploh vedel.

Pomoč v Bogu

Mislim, da to ni prava pot. Številni mi rečejo, da niso pripravljeni odpustiti tistemu, ki jih je prizadel. Nočejo. To me preseneča. Polni so sovraštva in jezni, ko obujajo spomine. Vedno znova se ranijo. Ne odpustijo.

Mogoče pa me bo evangelij pripravil do odpuščanja, ki je prvi korak, da izstopim iz zapora svoje lastne jeze. Je le začetek težke poti, ki pa se vedno začne z željo odpustiti iz vsega srca.

Danes pogledam žalitve, ki jih ohranjam, in se vprašam, ali sem jih odpustil. Morda hranim v svoji notranjosti žalitve, ki jih nisem pozabil in nisem odpustil. Želim, da mi Bog okrepi željo po odpuščanju. Po odpuščanju tistemu, ki me je prizadel.

Sveti Štefan, čigar praznik danes praznujemo, je tistim, ki so ga kamenjali, odpustil takoj. Lahko ga prosimo, naj nam pomaga, da bomo odpustili tudi mi.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila portugalska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Maja Pintarič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.