To je priložnost, da osvetlimo nekatera do zdaj manj znana ali že skoraj pozabljena dejstva, ki so povezana s tem praznikom.
Zakaj praznik 26. in ne 23. decembra?
Plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti je bil 23. decembra 1990. Zakaj torej dan samostojnosti in enotnosti praznujemo 26. decembra, ne 23.?
26. decembra praznujemo zato, ker je bila 26. decembra 1990 slavnostna razglasitev izida plebiscita v slovenskem parlamentu oziroma skupščini. Da je bil plebiscit uspešen, se je sicer vedelo že kmalu po zaprtju volišč. Tako smo Slovenci že 23. decembra zvečer tudi na ulicah množično in navdušeno proslavljali plebiscitno zmago.
Preberite še:
Okopajte se v mleku, v cerkev pa ne pozabite vzeti vrvi
Kdaj je dan samostojnosti postal dan samostojnosti in suverenosti?
Vse do leta 2004 smo 26. decembra praznovali dan samostojnosti, od septembra 2005 pa se praznik imenuje dan samostojnosti in enotnosti. Beseda enotnost je bila dodana zaradi enotnosti, ki smo jo izkazali Slovenci v času plebiscita.
Plebiscitna enotnost
Enotnost Slovencev ob plebiscitu je bila res velika. Udeležilo se ga je namreč kar 93,2 odstotka volivcev. Kar 95 odstotkov teh, ki so se plebiscita udeležili, oziroma 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev je glasovalo za osamosvojitev. Za neodvisno in samostojno Slovenijo je glas dalo 1.289.369 volivcev. Zares veličastne številke v primerjavi z volilno udeležbo v zadnjih letih.
Preberite še:
Srhljiva usoda predvojne slovenske gospodarske smetane
Navdušeni in presrečni Slovenci
Za veliko večino Slovencev je bil plebiscit uresničevanje tisočletnih sanj o slovenski državi. V zgodovino se je že vpisal slavni vzklik predsednika Demosa Jožeta Pučnika 23. decembra zvečer po plebiscitu: “Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo.”
O navdušenju Slovencev nam pričajo tudi spomini takratnega poslanca Antona Tomažiča. Ta nam je povedal, da je imel pred plebiscitom nekaj zares čustvenih javnih govorov.
Enega je naslovil “Mili bratje slovenski” in vanj na začetku vpletel poziv skupine slovenskih intelektualcev na Dunaju, objavljenega v Kmetijskih in rokodelskih novicah daljnega 12. aprila 1848: “Oh, serčni bratje slovenski! Solze nam po licih derejo, ko pomislimo, da le naša lepa Slovenija je zapuščena sirota, pod starim jarmom zdihuje. (…) Oh, serčni bratje in sestre slovenske, upam, da nam bodo 23. decembra 1990 po licih drle solze sreče.”
Zakaj je bil plebiscit ravno 23. decembra 1990?
Odločitev o plebiscitu je padla 9. novembra 1990 na sestanku poslancev Demosa na Poljčah. Takrat natančen datum še ni bil določen, je pa bil zlasti Pučnik velik zagovornik tega, da naj bo plebiscit v nedeljo, 23. decembra, in sicer zato, ker pred božičem pridejo domov tudi Slovenci, ki živijo v tujini, kar bo povečalo volilno udeležbo.
Na drugi strani pa, tako je premišljeval Pučnik, bodo delavci iz drugih republik takratne Jugoslavije, ki niso bili tako navdušeni nad osamosvojitvijo, v obdobju božičnih praznikov odšli domov in ne bodo mogli glasovati. No, kot je pokazal plebiscit, pa je bila plebiscitna večina takšna, da tudi prihodi v Slovenijo in odhodi iz nje niso imeli usodnega vpliva na izid.
Da bo plebiscit 23. decembra, so se 6. decembra 1990 soglasno dogovorile vse stranke v parlamentu. Pred tem je takratna opozicija hotela datum plebiscita premakniti na pomlad leta 1991.
Preberite še:
To je najbogatejši Slovenec vseh časov
Preberite še:
Božični nesmisel ali 4 + 3 = 0
Plebiscitni kompromis med Demosom in opozicijo
Zgoraj omenjeni dogovor so sklenili po skoraj enomesečnih pogajanjih med Demosom in opozicijo. Na koncu je obveljal kompromis: opozicija se je uklonila Pučnikovemu 23. decembru, Demos pa je privolil v zahtevo opozicije, da bo za pozitiven izid morala na plebiscitu glasovati za samostojnost več kot polovica vseh volilnih upravičencev.
Zadrega s šampanjcem
S plebiscitom je seveda povezanih veliko anekdot. Ena od najbolj zanimivih je nerodnost, ki se je po plebiscitni zmagi pripetila v Cankarjevem domu, ko so slovenski politiki in drugi ugledni veljaki nazdravljali s penečim vinom iz Srbije. To je zlasti ujezilo slovenske vinarje. Njihovi protesti so obrodili sadove, tako da so politiki 25. junija 1991, ko je Slovenija razglasila neodvisnost, nazdravljali s slovensko penino.
Preberite še:
Božič pomeni sprejeti vse slabosti drugega – samo zato, da bi mu bil blizu
