Aleteia

“V meni je praznina, ki je ni mogoče zapolniti, žalovanje, ki se ne konča”

IMIĘ DLA DZIECKA URODZONEGO W GRUDNIU
Unsplash | CC0
Deli
Komentar

Ne trpi samo nerojeno dete, trpita tudi mati in oče

Praznik nedolžnih otrok, 28. december, je tudi narodni dan molitve za nerojeno človeško življenje. Na ta dan še posebej molimo za vse nerojene otroke, splavljene in tiste, ki jim grozi splav. Prosimo pa tudi za ozdravljenje ran.

Težke zgodbe, ki jih piše življenje

Nosečnost ni vedno povezana z občutki sreče, veselja, izpolnjenosti. Prinaša tudi mnogo vprašanj, dvomov in možnosti, med katerimi se je včasih težko odločiti, hitro pa se lahko zgodi, da odločitev sprejmemo prehitro ter jo pozneje obžalujemo.

Enako težka življenjska preizkušnja pa je, ko je nosečnost vse tisto, kar smo kadarkoli želeli, a se nam podre svet, ko majhno bitje pod srcem izgubimo.

Vse to so zgodbe, ki jih piše življenje. Težke zgodbe, ki pa se jim ne smemo izogibati in jih ignorirati.

Kako mama in oče doživljata izgubo otroka in kaj doživlja mama, ki se odloči za splav? To razkrivata dve osebni zgodbi, ki sta predstavljeni na spletni strani Zavoda Živim.

IMIĘ DLA DZIECKA URODZONEGO W GRUDNIU
Unsplash | CC0

PRVO PRIČEVANJE: Smrt otroka naju je povezala

Bilo je v 18. tednu

Darja: Jaz sem ravno takrat nastopila bolniško, a se nisem mogla ustaliti. Še zdaj lahko rečem, da sem kot ranjena žival begala sem in tja. V šoli nisem mogla pospraviti stvari, nisem se mogla posloviti od sodelavcev, nisem mogla doma pripraviti stvari za otroka … Kot vrt Getsemani. Grozovito mi je bilo. (jok, tišina, op. p.)

Ko sem prišla h ginekologinji, mi je rekla: “Ni več utripa.”

To razumemo samo tisti, ki nam je otrok umrl. Franci je bil ves čas z mano, res ves čas.

Zdravnica je predlagala, da bi takoj rodila, a jaz tega nisem mogla. Zdelo se mi je, kot da bi mi odtrgali del telesa. Nisem bila pripravljena.

Franci: Razumeva ginekologe. Oni imajo določene protokole, gredo naprej. Ampak ti imaš vedno možnost, da odločaš. Če pa je nevarno za mamo, potem se ne sme odlašati.

Darja: Zdravnica je rekla, da z otrokom ni nič narobe, da se je verjetno zgodil odstop posteljice.

Kdaj sta povedala zdravniškemu osebju, da želita otroka pokopati?

Franci: Takoj ko so potrdili smrt, sva povedala svojo željo. Najina želja je bila, da želiva otroka prevzeti, ga pokopati. V tistem trenutku je noro, da se pogovarjaš o pokopu svojega otroka. Vse mamice, ki so čakale tam na ultrazvok, so bile tam na rednem pregledu. Ti pa si moral doživeti smrt svojega otroka.

Darja: Ginekologinja je rekla: “Jaz imam samo pomislek, kako izdati mrliški list, ker to ni plod, ampak je tkivo.” Do dvajsetega tedna je za njih tkivo.

Franci: Midva sva vsak dvom, vsako stvar, ker je bil tako poseben primer, želela dvakrat preveriti, bila sva tudi pozorna, kateri zdravnik bo v bolnišnici, ko bova prispela, da bo poznal naš primer in bo spoštoval najine želje. Nisva želela obdukcije in želela sva pokop za svojega otroka.

MARRIAGE
George Rudy - Shutterstock

DRUGO PRIČEVANJE: Pismo mojemu otroku

Moj najdražji otrok,

včeraj je bilo leto in pol, ko sem te še nosila pod srcem. Danes pa je leto in pol, odkar se je tvoje srce ustavilo. Tvoja mami sem. Dala sem ti življenje in ti ga tudi vzela. Leto in pol je minilo, pa še vedno me zmrazi in lovim sapo, ko slišim besedo splav. V meni je praznina, ki je ni moč zapolniti, hlad, ki se ne ogreje, žalovanje, ki se ne konča. Zame za vedno ostajaš nedokončana pesem, cvet, ki ni zacvetel, sončni zahod, zastrt z oblaki. Celo v zadnjih trenutkih tvojega življenja sem se spraševala: BO FANTEK ALI PUNČKA?

Vprašanje je odmevalo, jaz pa sem poskušala pozabiti odvraten zvok medicinskih sester, ki so te s tabletami ubile iz mojega življenja. Neustavljivo si želim izvedeti, ali bi imela sina ali hčerko. Zdravnika, ki se je smejal nad mano, o tem kar nekako nisem mogla vprašati. Samo pokimala sem in premagovala žalost, ko me je človek v beli halji potrepljal po rami in rekel: “No, pa je konec, a ne.”

Ko sem tako ležala tam in se utapljala v solzah, potu in krvi, sem slišala sestre, ki so se pogovarjale o sodelavcu, novem avtu in oblekah. Zanje je bil konec tvojega življenja samo služba, s tem se preživljajo. Za ljudi, ki so bili pred letom in pol v tisti svetli sobi na Jesenicah, je bil to le navaden dan. Zame je bil dan najgloblje teme.

Splav je najbolj grozna izkušnja, ki mi je pri 15 letih iztrgala srce, in prav gotovo najbolj boleča zate, v tvojih treh mesecih življenja. Vse te mesece prebolevam. Ko v solzah to pišem, ugotavljam, da ne bom nikoli prebolela tistega usodnega julijskega dne. Kljub vsej zmedi sem takrat vedela, da imam druge možnosti, a me je bilo preveč strah, da bi o njih lahko razmislila. Kljub temu, da sem bila otrok, sem bila pripravljena na materinstvo. Zavedala sem se, da sem že mamica. Moj otrok si postal ob spočetju in že od začetka sem te ljubila.

 

MATKA Z MALUTKĄ CÓRKĄ
Shutterstock

 

Čeprav se je tvoje življenje končalo, moja ljubezen ostaja. Tvoj nemi krik me je v letu in pol večkrat prebudil. V temi sem ležala in žalovala za otrokom, ki sem ga ubila. Razmišljala sem celo, da bi se ubila, ker sem to storila tudi s tabo. Sebe sem krivila, čeprav me je druga oseba v to prisilila. Leto in pol je minilo, pa si še vedno nisem odpustila. SI MI ODPUSTIL TI?

Mi je Bog odpustil, ker sem uničila bitje, ki ga je on ustvaril? Mesece so me mučile nočne more, slike majhnega zarodka v smeteh so trkale na mojo vest. Trgala me je bolečina tistega dne, da sem se zbudila čisto prepotena. Spomnim se močne bolečine v trebuhu, ampak tistih 10 minut ni mogoče primerjati s tem, kar doživljam že leto in pol.

Moje srce ti že mesece želi napisati to pismo, toda vsakič, ko želim čustva preliti na papir, se … Mogoče moram to pismo napisati v pomoč drugim, da bi se izognili trpljenju, skozi katero sem šla. Če bo vsaj eni punci pomagalo zavrniti splav, bo imelo neki smisel.

Toda, otrok moj, to pismo ti pošiljam zato, da boš vedel, da te imam rada. Karkoli že si. In da te obožujem … Da sem to storila s teboj, nisem jaz kriva … In zdaj ko te ni, me vsi obtožujejo za tvojo smrt. Upam pa samo, da mi verjameš in da se zavedaš, da te imam rada.

Z ljubeznijo tvoja

MAMICA

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.