Ko se je po svetu razširila vest, da je portret Jezusa, Odrešenik sveta ali Salvator Mundi, ki ga je naslikal Leonardo da Vinci, na dražbi dosegel rekordno ceno 450 milijonov ameriških dolarjev, se je marsikdo upravičeno vprašal, kako to, da ima slika lahko tako ceno.
Po mnenju Walterja Isaacsona, avtorja knjige Leonardo da Vinci, je dejstvo, da je veliki mojster slovel kot genij, delno upravičeno tudi zato, ker je znal tako spretno povezovati znanost in umetnost.
V prispevku za ameriški časnik Washington Post Isaacson pojasnjuje, da je Leonarda zanimalo vse, kar je povezano s stvarstvom. Namesto da bi preprosto naslikal, kar je videl, je raje proučeval anatomijo, geologijo, matematiko, inženiring in arhitekturo, če omenimo samo nekatere vede.
Preberite še:
Nekdanja državna prvakinja, ki je duša in srce postojnskih živih jaslic
Preberite še:
Žive jaslice v Postojnski jami, čarobni spektakel pod zemljo
Preberite še:
Kje v Sloveniji lahko božično zgodbo podoživite ob živih jaslicah
Noči v mrtvašnici
Za znameniti nasmeh Mone Lize, enak, kakršnega najdemo na Leonardovem portretu Jezusa v delu Odrešenik sveta, se je umetnik učil anatomije na podoben način, kot to počnejo študenti medicine – s proučevanjem trupel.
Leonardo je noči preživljal v mrtvašnici bolnišnice Santa Maria Nuova v Firencah, “lupil kožo z obrazov trupel ter risal razkrite mišice in živčevje”, piše Isaacson.
Ko se je naučil, kako vsak živec in mišica vplivata na gibe nasmeha, je do potankosti izpopolnil skrivnostni, nakazani nasmeh, ki ga občudujemo na njegovih znanih portretih: Mone Lize, Jezusa in Janeza Krstnika.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Skrivnostni grad, na katerem so izdelovali slavno čokolado
