V tem letu sem preživela 86 dni v bolnišnični oskrbi in sem hvaležna. Čemu in zakaj? Preprosto. Do obisti sem spoznala, kdo sem v resnici
Hvaležna!
Hvaležna sem za pogum, ki mi ga je uspelo potegniti globoko iz sebe. Čutenja in spoznanja sem spravila na tipkovnico in začela graditi Življenje in Odnose.
Hvaležna sem za moža, otroka in starše. Hvaležna sem za ljubečo podporo prijateljev, hvaležna sem za vse dni tega leta, saj sem našla Mir in živim v Hvaležnosti. Ne včeraj ne jutri, ampak ta trenutek!
Veselim se izzivov, ki me bodo presenetili v letu 2018.
Preberite še:
Zmenek v pižami
“Kaj si pogrešala to leto?” “Nič!”
In me vpraša sin Valentin, kaj sem pogrešala to leto. Nič! Pa vendar ne odneha in reče: “Mami, tako rada si plavala. Si tega ne želiš?” Pogledam ga in zapišem na tablico: “JA. Želim si, a tega zdaj ne zmorem.”
In razmišljam, preden sem se odpravljala v bazen, se mi ni ljubilo zaradi pomoči pri oblačenju in slačenju, da me Bojan pelje, da pomaga v bazen in iz bazena. Sto razlogov, da ne bi šla. Pa sem vseeno šla. In vsak zamah v vodi, ki sem ga naredila, je bil na meji tega, da ga ne bi naredila. Pa sem ga. In strah me je bilo utrujenosti. Pa sem vseeno odplavala dolžine – in še uživala pri tem. Ne razumem vsega tega. Konfuzno.
Vedela sem, da bom domov prišla utrujena in povsem uničena, pa sem vseeno silila v bazen, ker me je tja nekaj vleklo. Nekaj nerazumljivega, še bolje, nekaj nerazumskega. Nekaj, kar je stvar srca, ne glave.
Preberite še:
Praznina in čakanje
Plavanje je bil edini šport, v katerem sem še zmagovala
Plavanje je bilo moj manjkajoči del, zato sem silila v bazen. Edini šport, v katerem sem lahko še zmagovala. Ko sem plavala, sem bila svobodna, pristna, živa. Šport mi je vedno bil blizu, a je z začetkom bolezni začel odpadati: sprva hoja v hribe, tenis, odbojka, nato smučanje in nazadnje še plavanje.
Sploh ob plavanju sem začutila, da puščam stvari za seboj, naučilo me je skromnosti, naučilo me je iskanja in vztrajanja, naučilo me je, da sem močnejša, kot si mislim, in da sem šibkejša, kot si mislim.
Ko sem plavala, sem se dotaknila Življenja, kakršno je v resnici, v vsej njegovi krutosti in lepoti. In vedno, vedno ko se dotakneš Življenja, te spremeni, te dopolni. To so bile minute poglobljenega odnosa z Ljubimcem moje duše. To zares razumem prav ta trenutek, ko to zapisujem.
Preberite še:
Sveti večer ni eden, ampak so trije
Spoznala sem, kdo sem
In kadar ti je v življenju nekaj odvzeto, takrat se najbolj naučiš živeti. Pomembne so postale povsem druge stvari, prave, življenjske stvari. Ne izmišljam si več, kaj bi jedla in pila, sedaj je dobro vse, kar je tekoče in mi daje moč. Nič ne šteje ocena, ampak znanje in veščine, ki si sem jih pridobila z leti.
V tem letu sem do obisti spoznala, kdo zares sem. V bolniški postelji sem uvidela, kakšne strahove in napake nosim, tudi tiste, ki jih dotlej nisem poznala. Naučila sem se biti tiho (ker tako ali tako ne morem govoriti) in poslušati. In v bolniški postelji postaneš ponižen, ker vidiš, kako majhen si pred življenjem. Tam postaneš človeški.
V meni se je v tem letu nekaj zganilo. Vidim Luč, ki jo zmorem sredi svoje noči še vedno občudovati. Prosim in se veselim. Kako osvobajajoče je biti majhen pred Življenjem. Zmorem zaupati in verjeti v neminljivo Ljubezen. Ne gledam ne naprej ne nazaj, ampak navzgor. K zvezdam. K Luči. K Ljubimcu svoje duše in ostajam Hvaležna.
Dr. Sara Ahlin Doljak je samostojna odvetnica in predavateljica na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici, ki jo je prizadela multipla skleroza.
Vir: Družina in življenje, diz.si
