Jurij Slatkonja (nem. Georg von Slatkonia oziroma Slatkoina) se je rodil 21. marca 1456 v Ljubljani. Spada v skupino Slovencev (kot je bil Tomaž Prelokar s Celjskega) in slovensko govorečih mož (kot je bil baron in “odkritelj Rusije” Žiga Herberstein), ki so se v dunajskih krogih zelo povzpeli v obdobju cesarja Maksimilijana I.
Ta cesar, ki je del otroštva preživel tudi na slovenskem govorečem delu Koroške, med drugim velja za edinega vladarja Svetega rimskega cesarstva, ki naj bi govoril slovensko.
Preberite še:
Nezaželen nezakonski otrok, ki je postal zgled za vse Slovence
Preberite še:
Slovenci, ki so v letu 2017 ime Slovenije ponesli v svet
Ustanovitelj Dunajskih dečkov
Ljubljančan Slatkonja je na Dunaj verjetno prišel leta 1475. Leta 1495 je na cesarskem dvoru na Dunaju postal kaplan in kantor (zborovodja, op. p.). Cesar Maksimilijan je glasbeno nadarjenemu Slatkonji zelo zaupal.
Tako je na cesarjevo željo leta 1498 postal pevski mojster oziroma zborovodja dvornega pevskega zbora oziroma zbora kapelskih dečkov. To je bil najprej zbor šestih dečkov, ki so prihajali iz različnih delov cesarstva.
Preberite še:
Zadnji vitez na svetu, ki je menda znal slovensko
Dunajski dečki zasloveli po svetu
Iz tega zbora je nato nastal zdaj svetovno znani Zbor dunajskih dečkov (nem. Wiener Sängerknaben). Slatkonja je skrbel za zadostno število pevcev, vodil vaje, skrbel za repertoar in verjetno tudi sam skladal.
Dunajski dečki so do leta 1918 peli samo za cesarski dvor oziroma na državnih dogodkih. Po razpadu Habsburške monarhije po prvi svetovni vojni je Zbor dunajskih dečkov dobil zdaj značilne enotne mornariške uniforme in postal zasebna ustanova. V zboru pojejo dečki, stari od 11 do 14 let.
Preberite še:
Srhljiva usoda predvojne slovenske gospodarske smetane
Preberite še:
To je najbogatejši Slovenec vseh časov
Slatkonja je bil prvi dunajski škof
Slatkonja pa se v zgodovino ni vpisal samo kot ustanovitelj slavnega Zbora dunajskih dečkov, ampak je bil tudi prvi dunajski škof. Za škofa cesarske prestolnice je bil imenovan leta 1513. Kljub opravljanju škofovskih zadolžitev je še vedno ostal vodja glasbene kapele.
Ker je imel kot pevovodja skromne prejemke, mu je cesar Maksimilijan naklonil več nadarbin, iz katerih je Slatkonja črpal dohodke: župnijo Dobrnič, proštijo v Novem mestu in župnijo Št. Rupert, ljubljansko proštijo, žužemberško župnijo, majhno pičensko škofijo v Istri, sv. Peter v Ložu, župnijo v Moravčah in beneficij pri oltarju sv. Jurija v ljubljanski stolnici. Slatkonja je moral povsod v teh krajih vzdrževati namestnike.
Slatkonja in zlati konj
Slatkonja je imel v svojem škofovskem grbu zlatega konja na belem polju, saj je svoj priimek najverjetneje napačno izpeljeval iz besed zlat in konj. Njegovi dunajski prijatelji, ki so spadali v krog humanistov, navdušenih nad antiko, pa so njegov priimek celo pogrčili v Chrysippus (zlati konj po grško).
Slatkonja je bil vse življenje zelo hvaležen cesarju Maksimilijanu. Ko je leta 1520 dvorni slikar Bernard Strigel naslikal sliko z naslovom Marijina smrt, je na njej upodobil tudi Slatkonjo in njegovega patrona Svetega Jurija, ki ima poteze cesarja Maksimilijana.
Pokopan je v dunajski katedrali svetega Štefana
Slatkonja je umrl 26. aprila 1522 na Dunaju. Njegov grob je v severni stranski ladji katedrale sv. Štefana v avstrijski prestolnici. Nagrobnik, ki si ga je pripravil sam, ga prikazuje v naravni velikosti, oblečenega v škofovski ornat.
Glavni vir: Franc Ksaver Lukman, spletna stran Slovenska biografija.
