V italijanskem filmu režiserja Edoarda Maria Falconeja z naslovom Božja volja (Se Dio voule) duhovnika Don Pietra zasleduje arogantni srčni kirurg Tommaso, ateist, ki ga je povsem iztirila želja njegovega edinega sina Andree.
Ko namreč Andrea pove staršem, da bi rad zaupal nekaj pomembnega, najprej pomislijo, da bo priznal svojo homoseksualnost. Vendar jim sporoči nekaj, kar se jim zdi še veliko huje. Odločil se je, da postane duhovnik, k čemur ga je navdihnil njegov karizmatični mentor Don Pietro.
Fantov oče Tommaso se odloči, da bo dokazal, da je duhovnik navaden šarlatan, zato ga zasleduje na vsakem koraku. Sinovo razodetje pa vpliva tudi na druge člane družine: z alkoholom zasvojena sestra in z življenjem nezadovoljna mati na različne načine doživljata Andrejevo duhovno zorenje.
Preberite še:
Zakaj je ta napitek tako poseben in kaj ima z njim papež?
Preberite še:
Jezuit, dominikanec in frančiškan odidejo v gostilno …
Gre za film, ki je na eni strani poln italijanskega humorja, na drugi strani pa opozarja na številne težave, s katerimi se soočamo v vsakdanjem življenju: skrbi, strah, drame in radosti v družini. Film je odlično izhodišče za razmišljanje in skupinsko razpravo.
Glavne točke, na katere opozarja film
1. Nestrpnost tistih, ki zagovarjajo strpnost
Tommaso je velik zagovornik strpnosti, dokler ne pride do vprašanja Cerkve in poklica njegovega sina. Lahko bi rekli, da je to slika realnosti, v kateri živimo. Tommaso ima težave s sprejemanjem realnosti, njegovo nesprejemanje sinove želje pa je posledica strahu in predsodkov.
2. Pomen poklicanost in izbire poklica
Andrea je fant, ki nam pomaga, da si zastavimo vprašanje: kaj Bog hoče od nas?
Očitno je, da smo vsi povabljeni k nečemu, le prisluhniti moramo svoji notranji tišini. To stori tudi Andrea, ki zapusti vse, da bi našel Boga. Zamisel o posvečenem življenju je za marsikoga lahko strah zbujajoča. A če si zastavimo vprašanje, še ne pomeni, da smo sprejeli tudi odločitev. Samo odprli smo se Bogu, da bo lahko On povedal, kaj želi od nas.
Preberite še:
Svet potrebuje ženske, ki so lepe zato, ker so svete
Preberite še:
Coco Chanel, kot je še ne poznamo
3. Iskanje Boga na najbolj nepričakovan način
Tommaso odkrije pomembnost majhnih stvari, medtem ko poskuša odkriti, kdo je njegovemu otroku opral možgane (to je zgolj eden v vrsti predsodkov o katoličanih). Duhovnik Don Pietro ga postavi v presenetljive položaje. Uspe mu ga pomiriti in mu odpreti oči o njegovem življenju, na katere je povsem pozabil: pomoč drugim, veselje, preprostost, ljubezen do družine. Duhovnik se Tommasu približa predvsem z osebnim zgledom.
4. Ko seme pade na skalnata tla
Andrejeva sestra Bianca je popoln portet osebe, ki vero živi s čustvenega stališča, brez kakršnekoli globine. Dovoli, da jo vera fascinira, je zanjo zanimiva, a kmalu njena duhovnost postane suha, ker je zgolj površinska. Zaradi Biance se vprašamo: Je naša vera zgolj površinska? Ali vera res vpliva na naš način mišljenja in delovanja?
Preberite še:
Nezaželen nezakonski otrok, ki je postal zgled za vse Slovence
Preberite še:
Poglejte, kako so se božiča veselili Peter Opeka in njegovi Malgaši
5. Naša vera je nalezljivo veselje
Andrea je edini vernik v družini in ko jim razkrije, da se je odločil, da postane duhovnik, vsi ostanejo odprtih ust. Igralci v filmu poskušajo prikazati, da svetost ni rezervirana le za nekaj izbranih. Vsak je lahko in bi moral biti protagonist zgodovine in bi za seboj moral pustiti sled.
Svetost je mogoča takrat, ko začnemo razumeti, da ne zmoremo vsega sami, ampak potrebujemo Jezusa, da nas spremlja. In ko to dovolimo, ne smemo narediti drugega kot hoditi. Ljudje okoli nas bodo videli, kam smo namenjeni, in se nam bodo pridružili. Mogoče ne v povsem isti smeri, a bodo vsaj začeli hoditi. Kot je to storil Tommaso.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie.
