Papež Frančišek je Andersu Arboreliusu, škofu v Stockholmu na Švedskem, kardinalski naziv podelil 28. junija 2017. Novi kardinal je 6. decembra prevzel svojo naslovno cerkev v Rimu, cerkev Svete Marije angelov in mučencev (Santa Maria degli Angeli e dei Martiri).
Ob tej priložnosti je edini skandinavski kardinal privolil v pogovor za Aleteio.
Kako je na Švedsko vplival obisk papeža Frančiška oktobra in novembra 2016?
Kardinal Arborelius: To je bil izjemno pomemben obisk za vse – posebej katoličane, ki so prejeli močno spodbudo, pa tudi za druge kristjane, ki v papežu Frančišku vse bolj vidijo simbol krščanske edinosti. Po svoje se lahko poistovetijo z njegovim sporočilom, z njim kot osebo. To ne pomeni, da sprejemajo vse vidike katoliškega nauka, toda papeža vidijo kot človeka, ki vodi dialog med vsemi kristjani.
Preberite še:
Nezaželen nezakonski otrok, ki je postal zgled za vse Slovence
Preberite še:
Zakaj se katoličani pred molitvijo pokrižamo
Zakaj je po vašem mnenju papež Frančišek edinemu švedskemu škofu podelil kardinalski naziv?
To je znamenje, da je katoliška Cerkev po stoletjih preganjanja in potiskanja na obrobje resnično del Švedske. Ljudje so vedno bolj navajeni, da v družbi naletijo na katoličane. Doslej so bili katoličani bolj del kulturnega in razumniškega področja, zelo redko pa smo jih lahko srečali v politiki ali na področju družbene ureditve. Zdaj lahko katoličani tudi tu dosežejo visoke položaje. Švedski veleposlanik v Italiji, na primer, je katoličan.
To tudi pomeni, da so Švedska in druge nordijske države postale del vesoljne Cerkve in da je naša izkušnja lahko pomembna tudi za druge predele sveta. Skandinavija je trenutno edino območje v Evropi, na katerem Katoliška cerkev resnično raste. V nekaterih delih Švedske nas Luteranska cerkev zelo ceni in nam celo prodaja cerkve, da v njih lahko obhajamo bogoslužja!
Kaj poganja to naraščanje števila katoličanov?
Navzoča sta dva dejavnika: priseljevanje in spreobrnjenja. Okoli 80 odstotkov katoličanov na Švedskem je iz prve ali druge generacije priseljencev. Včasih so katoliški priseljenci, ki so resnično želeli postati Švedi, zapustili Katoliško cerkev, ker so jih zaradi njihove vere obravnavali kot tujce. Danes ta dva vidika lahko združimo: biti katoličan in biti Šved. Spreobrnjenja pa niso tako množična.
Večina spreobrnjencev je nekdanjih luterancev, nekaj je celo duhovnikov Luteranske cerkve. Spreobrnjenci prihajajo tudi iz drugih krščanskih veroizpovedi, med njimi so tudi ateisti in muslimani. To je skupina izredno raznolikih ljudi, večina izmed njih pa je visoko izobraženih.
Tisti, ki postanejo katoličani, si resnično želijo najti resnico, kajti relativizem je na Švedskem zelo močan. Ne vedo več, kaj je res in kaj ne, kaj je dobro in kaj slabo. Katoliška cerkev pa od začetkov krščanstva ohranja svoje izročilo, kar se številnim ljudem prav tako zdi zelo pomembno. Vesoljna in brezčasna narava Cerkve je izjemno privlačna.
Preberite še:
Kdaj bo konec sveta?
Preberite še:
Kdo so najbolj preganjani verniki na svetu
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
