Aleteia

Svinjarija na našem obrazu je lahko pogubna

Deli
Komentar

Nekdo nas je vesel, nekdo nas ima rad takšne, kakršni smo. Vedno in povsod. Nekdo si ne bo nikoli premislil

Naglica življenja je že takšna, da včasih tudi v posvečen prostor stopamo veliko prehitro. Prehitro, to pomeni: ne da bi se ob vratih ustavili in si privoščili razkošja, da se pokrižamo z blagoslovljeno vodo. Poleg naglice nam to naravno gesto kristjana morda preprečuje tudi razumska naprednost. Morda nam je ta gesta postala nesmiselna ali odvečna.

Toda ta od mladih nog priučena gesta je namenjena spominjanju. In spominjanja ni nikdar dovolj. Človek namreč hodi po zelo umazanem svetu. Kaj vse se nalepi nanj! Če se človek pogleda v zrcalo, vidi, kaj vse mu pravijo, da je. Da je zguba ali prasec, lenuh, tepec, bedak, nesposobnež, nekdo, iz katerega nikoli ne bo nič.

Ali pa nekdo, ki bo srečen, ko bo imel veliko ali ko bo veliko dosegel. Ta svinjarija na našem obrazu je lahko pogubna, če začnemo verjeti vanjo. In vanjo začnemo res tudi verjeti, če se vsake toliko ne umijemo. Hočem reči, če se ne spomnimo, kdo smo v resnici, pod vsemi temi nalepkami naše vsakdanjosti.

Stric mi je pripovedoval ganljivo zgodbo o stari ženici, ki se je z nečim strupenim zbodla v palec na desni roki. Zdravnik je odločil, da bo treba palec odrezati, da se okužba ne bi razširila po vsem telesu. Ona pa ga je rotila, naj tega ne stori. Nobeno prigovarjanje ni pomagalo, niti prepričevanje, da je mogoče z lahkoto živeti tudi brez palca. Nazadnje jo je zdravnik vprašal, zakaj ji je palec tako zelo pomemben. In povedala mu je, da ne more živeti brez njega, ker se potem ne bi mogla več pokrižati.

Brez te vode in brez tega križa na čelu, na ustih, na prsih ne moremo preživeti. Govori nam, spominja nas, da smo veliko več od tega, kar pravi svet, da smo. Ponese nas namreč med tople rjuhe, v katerih nas je pred spanjem pokrižala mama, v osuplost, ko je prijatelj nekaj žrtvoval za nas, v izpolnjenost trenutka, ko nas je kdo poljubil.

Ta križ je vse, česar se moramo zavedati v svojem življenju. Nekomu pripadamoNekdo nas je izbral za svoje. Nekdo nas je vesel, nekdo nas ima rad takšne, kakršni smo. Vedno in povsod. Nekdo si ne bo nikoli premislil in bo do konca naših dni ponavljal: “Ti si moj ljubljeni sin.”

Nič ni močnejšega od tega neslišnega glasu.

Vir: blog Marka Rijavca

Deli
Komentar
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Marko Rijavec
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več