Aleteia

Malodušje – Satanov najljubši pripomoček

PIXABAY
Deli
Komentar

"Malodušje je največji sovražnik duše, saj k njej ne spusti edine pomoči – Tebe, našega Boga," pravi sv. Avguštin

Padli angeli so pred Luciferja postavili najrazličnejše reči, ki preizkušajo človeka. Prosili so ga, da si izbere najljubšo. Kaj vse je bilo tam! Nečistost, bogastvo, oblast, kariera in še cel kup bleščečih skušnjav. Lucifer je izbral neko majhno, sivo in tako običajno zadevico. “Kaj se gre? Kaj je to?!” so si v začudenju šepetali hudiči. Lucifer se je zlovešče nasmehnil. V rokah je držal malodušje.

Sveti pater Pij je ljudi, ki jih je spovedoval, pogosto opozarjal, da se morajo tej skušnjavi posebej upirati. “Malodušje je največji sovražnik duše, saj k njej ne spusti edine pomoči – Tebe, našega Boga,” pravi sv. Avguštin.

Malodušje je lahko nevarnejše od marsikaterega greha. Ko se zavemo, da smo naredili napako, nam je žal in zadostuje le odločitev, da dejanje popravimo. Malodušje pa se priplazi na dan v najrazličnejših trenutkih naše poti za Gospodom in nas zavije v dušečo meglo utrujenosti in lenobe. Na bojnem polju bo vihtelo svoj nevarni meč vse do zadnje ure naših življenj.

PIXABAY

Nevarno, a tako vsakdanje

Malodušje sreča prav vsak – herkul duhovnosti in človek, ki le po naključju, na vsake toliko pomisli na Boga. “Moliti je treba? Pa saj sem že včeraj molil.”

“Mirno in brez dvigovanja glasu moram govoriti s svojimi otroki? Pa saj me oni jezijo! Sploh pa sem že tolikokrat poskusila …” “Dobro bi se bilo postiti za ta namen? Kaj se grem – saj tega nihče več ne počne …” Se najdeš v tem?

Nevarno, a tako vsakdanje – malodušje je srečalo tudi Jezusove prve učence, ko so po njegovi smrti capljali vsak v svojo smer. “Mi pa smo upali, da je On tisti, ki bo odkupil Izrael,” sta tarnala dva izmed njih, ko sta šla po poti v Emavs.

Preberite še: Pet Jezusovih napak

Dolgočasno in nesmiselno

Veliko svetnikov se je srečalo s težavo duhovne okorelosti. Sveti Ignacij Lojolski je pisal o malodušnosti kot naravnem pojavu, s katerim se na določeni stopnji svoje duhovne poti sreča vsak človek. V tem stanju molitev in dobra dela ne dišijo in ne prinašajo veselja. Vse se zdi tako dolgočasno, nesmiselno in strašno naporno.

Kako to? Zakaj Bog, ki me ljubi in me spodbuja k dobremu, dovoli, da se tako slabo počutim, ko izpolnjujem Njegovo voljo? Zakaj se zdi, da me ne sliši? Ker hoče, da ga ljubimo ne zaradi veselja, ki nam ga prinaša molitev, ne zaradi milosti, ki si jo lahko izprosimo, ampak zaradi Njega samega.

PIXABAY

Bodi kot kamen, stoj in zdrži

Sveti Ignacij svetuje, da v trenutkih malodušja ne spreminjamo svojih dobrih sklepov. Treba je zajeziti tok malodušja, pri čemer nam lahko pomagajo molitev, premišljevanje, post in odpoved ter iskanje razlogov za stanje, v katerem smo se znašli. Gre morda za lenobo? Pomanjkanje vere? Ali pa sem morda – kakor Luka in Kleopa, ki smo ju srečali na poti v Emavs – zase pričakoval nekaj čisto drugega in mi je težko verjeti, da Bog bolj ve, kaj je dobro zame?

Pogosto si moramo pripominjati, da je malodušje prehodno in da je njegov namen preizkus naše zvestobe in našega odnosa z Bogom. Za zdaj ne vidim smisla v izpolnjevanju Božje volje in je ne razumem; če se je držim, bom nekega dne spoznal, zakaj. Obljubo najdemo v Svetem pismu: “Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan.” (1 Kor 13,12)

Bog verjame

Čas, ki ga preživimo na svetu, je odmerjen. Bog želi, da ga dobro izkoristimo. To ne pomeni nujno, da moram spreobrniti milijon ljudi. Morda pa? Ne moremo si kar vnaprej prisoditi načrta za svoje življenje, ampak se v molitvi o tem pogovarjati z Gospodom.

Tudi najmanjše skrite želje imajo za Boga velikansko vrednost. Navsezadnje je On tisti, ki nas je ustvaril in umrl za nas. Tega zagotovo ni naredil zato, da bi se zdaj ukvarjali le s skrbmi tega sveta. Če se prepuščamo malodušju in si govorimo “Ah, tako ali tako mi ne bi uspelo” ali “To nima smisla”, si lažemo. Gospod hoče, da se borimo, in verjame v nas. Verjame vame in vate. Bolj kot verjameva sama.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.

Deli
Komentar
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.