Velikokrat znamo biti do Cerkve in duhovne ponudbe predvsem kritični. Slišijo se besede, ki sporočajo, kako se posamezniki ne udeležujejo nedeljske svete maše, saj od duhovnika v župniji ne dobijo, kar bi si želeli. Sliši se, kako mladi po zakramentu sv. birme odhajajo; kako se v župniji/dekaniji/škofiji nič ne dogaja (za mlade); da mladim katoliške vrednote niso pomembne in jih ne živijo več tako močno, kot so jih mladi pred leti, in podobno.
Pa je res tako? Sploh vemo, kaj vse je posamezniku na voljo, kaj vse mu je ponujeno, da bi duhovno rasel, se utrjeval in napredoval v katoliški veri? Cerkev kot inštitucija zagotovo ima pomanjkljivosti, ampak ima jih vsaka inštitucija. Sem jaz osebno kaj pripomogel/pripomogla h kateremu od delov inštitucije Cerkve, da bi bilo drugače?
Preberite še:
Skavti tudi letos nesli betlehemsko lučko na Kredarico
Ja, res je. Duhovniki so si različni – nekateri so prave moralne avtoritete, ki te pritegnejo z nedeljsko pridigo in vedno povedo prav tisto, kar v danem trenutku iščeš. Nekateri poskrbijo, da v njihovi župniji res veje pravi duh sodelovanja in laiki močno sodelujejo pri soustvarjanju duhovne ponudbe.
Nekateri poskrbijo za obnovo cerkva, župnišč in cerkvene okolice; nekateri se bolj približajo mladim, drugi starejšim; nekateri so balzam za vse tiste osamljene duše v župniji; nekateri uspejo praznične vernike pritegniti, da pridejo k maši še kdaj med letom … Verjamem, da se vsak duhovnik potrudi v okolju, v katerem je, dati tisto največ, kar lahko.
Preberite še:
Izčrpanemu duhovniku je Bog poslal neverjetno znamenje
Ja, res je. Mladi niso po vseh župnijah enako aktivni – so skavti, animatorji, ministranti, delujejo v (med)škofijskih odborih za mladino, prihajajo k maši, se povezujejo z drugimi župnijami in so tisti, ki nemo kličejo, da bi jih nekdo znal znova znal povabiti medse.
Nekateri znajo vzpostaviti dober odnos z duhovniki in laiki v domači župniji, spet drugi so izgubljene ovce, ki potrebujejo pri tem več pomoči. Nekateri jasno stojijo za svojimi vrednotami in prepričanji, spet drugi si še sami ne znajo odgovoriti na milijon in eno vprašanje, kaj šele, da bi na to odgovarjali drugim.
Nekateri so ostali na ravni vere pri svetopisemski zgodbi, spet drugim je zgodbo uspelo povezati z življenjem in znajo vsa provokativna vprašanja nevernih ali skeptičnih obrniti v trenutek pričevanja za Boga.
Preberite še:
Ko bi ji tašča z veseljem prisolila dve okrog ušes, jo je objela in pomirila
Preberite še:
Ob nedeljah zaprto: raje manj evrov v blagajni in zadovoljna ekipa
Ja, res je. Nekateri bodo rekli, da razen svete maše ne morejo dobiti ničesar za rast v veri, spet drugi bodo za to izkoristili vsako priložnost: evharistijo, bedenje, župnijsko romanje, pričevanja, verouk, biblično skupino, molitveno skupino, izpostavljeno sveto rešnje telo, poletne počitnice ministrantov, skavtski tabor, oratorij, klepet z duhovnikom ali sestro redovnico, pridigo, molitev, oznanila, ikone, ogled cerkva in kapelic, bogkov kot, križev pot, blagoslov jedil, postavljanje jaslic, zakonsko skupino, obhajilo, pripravo na krst, pripravo na zakon, župnijski piknik, versko literaturo, delitev plamena Luči miru iz Betlehema, križec na verižici, tišino, naravo, sveto spoved, advent, post, besede in okrožnice papeža (Frančiška), cerkvene dokumente, obredje …
Ja, res je. Nekateri bodo rekli, da to, kakšne so tvoje vrednote, poveš le, če se boriš na shodih in referendumih; drugi, če širiš versko in duhovno razmišljanje prek socialnih omrežjih; tretji, če vzgajaš sebi zaupane v duhu krščanskih vrednot; četrti, če moliš.
Preberite še:
3 razvade, ki slabo vplivajo na vaš dan
In pravzaprav je res, da ima vsak od teh zgornjih prav.Vse je potrebno. Tako molitev kot spreminjanje politik. Tako župnijski piknik kot evharistija. Tako fizična kot duhovna gradnja. Tako pričevanje kot dvom. Vsak drobec pripomore k rasti, k širjenju obzorij, h gradnji Cerkve.
In prav je, da vsak od nas ve, kaj je tisto, v čemer je močan in s čim lahko pomaga h gradnji boljše Cerkve, da bo orodje v Božjih rokah. In kaj je tisto, v čemer je šibak in mora na tem področju še delati, da mu bo Peter odklenil vrata v večno slavo.
Razmišljanje je bilo objavljeno v decembrski številki revije Magnificat.
