Aleteia

Zakaj so vatikanski arhivi “tajni”?

WEB 3 VATICAN
Deli

S telefonom ali fotoaparatom dokumentov v Vatikanu ne smete ovekovečiti, lahko pa jih najdete na internetu

Vatikanski arhivi še zdaleč niso zabaviščni park za teorije zarote. V resnici bi lahko bili za širšo javnost precej dolgočasni: tam ni ničesar pretirano škandaloznega, ničesar zelo zaupnega. Tančica skrivnosti, ki zakriva Archivum Secretum Apostolicum Vaticanum, kot je njihovo uradno ime, je najverjetneje le posledica neposrečenega prevoda iz latinskega izvirnika: “secretum” ne pomeni skrivnostni ali tajni, ampak preprosto osebni.

Kdor je že slišal za asecretaire (starinsko pisalno mizico s predali za potrebščine), bo morda vedel, o čem govorimo: vatikanski “tajni” arhivi so zbirka osebnih dokumentov, večinoma zasebnih pisem, kronik in zgodovinskih zaznamkov nekdanjih papežev. Pa smo na stvarna tla postavili Dana BrownaDa Vincijevo šifro in njemu podobne.

Od Lutra do dalajlame

Kakor koli že, to ne pomeni, da so vatikanski arhivi nujno dolgočasni. Pravzaprav bi lahko rekli, da gre za “rajski vrt učenjakov”: na njihovih policah lahko najdemo papeško bulo, s katero so izobčili Martina Lutra, poleg nje pa ves, 60 metrov dolg zvitek z zapisnikom sojenja templjarskim vitezom, pisma Michelangela papežu Juliju II., zapiske s sojenja Galileu in celo pismo papeža Klemena XII. sedmemu dalajlami, v katerem ga prosi za zaščito frančiškanskih redovnikov v Tibetu.

Vatikanske “tajne” arhive – ki jih je nekoč oplenil Napoleon in vso zbirko preselil v Pariz – je uredil papež Pavel V. leta 1612 in v resnici sploh niso tako zaupni (kot lahko potrdi spodnji posnetek in tudi čudovita zbirka fotografij, ki jih je leta 2010 objavil britanski časnik The Guardian).

Če ne znate latinsko ali italijansko …

V prostorih je ves čas živahno, tam se zadržujejo strokovnjaki, ki proučujejo različne zgodovinske dogodke. Če si želite dostopa do arhivov, morate imeti potrdilo o svoji strokovnosti (ki ga je treba obnoviti vsakega pol leta), temeljito pregledati katalog dokumentov (ki od vas zahteva tekoče znanje latinskega ali italijanskega jezika), da vam lahko poiščejo natanko tisti dokument, ki ga potrebujete za proučevanje.

Nato pa lahko dokument odnesete v katero koli čitalnico, kjer si boste lahko delali zapiske, vendar dokumenta ne smete fotografirati (vsako morebitno izpostavljanje bliskavici lahko močno poškoduje rokopise). Če pa vas pot ne bo zanesla v Rim, lahko tajne arhive (to pa je res tajno, prava ironija …) obiščete tudi prek uradne spletne strani.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja AleteiePrevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Tags:
Vatikan
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.