To je motnja, ki se imenuje kompulzivno kopičenje, in oseba, ki kopiči stvari, je nesposobna, da bi se od njih ločila.
Kompulzivno kopičenje – kaj je to?
Saj poznate osebe, ki stvari težko vržejo stran in ne izločijo niti premajhne ali ponošene obleke? Ki vedno mislijo, da jim bo natanko določena stvar še kdaj prišla prav?
Ko se težave zavedo, imajo v svojem domu že popoln nered in pomanjkanje prostora zaradi nakopičene krame.
A pozor, to niso zbiratelji! Zbiratelji imajo svoje predmete organizirane, vedo za njihovo namembnost, ne premišljujejo, da bodo morda nekega dne tisti predmet potrebovali – je le del zbirke. Predvsem pa so predmeti iz njihovih zbirk urejeni in ne motijo organizacije doma.
Preberite še:
Je vaše življenje en sam nered? Poglejte, zakaj.
Težave s socializacijo
V nasprotju z zbiratelji tisti, ki stvari kopičijo, ne vedo natanko, da imajo posamezno dobrino ali predmet. Ohranjajo ga zgolj, ker se od njega ne znajo ločiti. Zanimivo je, da taka oseba lahko kopiči karkoli. Pogosto nakopičeni predmeti onemogočajo prosto gibanje po prostoru, so vzrok za umazanijo in smrad, lahko so škodljivi za zdravje in nevarni, v hišo privabljajo raznovrstne insekte in druge živali. Mimogrede, predmet kompulzivnega kopičenja so lahko tudi živali, seveda gre v tem primeru za izjemno veliko število živali na kupu, pogosto v okolju, neprimernem zanje.
Ljudje, ki kopičijo stvari, imajo običajno velike težave s socializacijo. Pogosto je to ravno zaradi sramu ob svojem vedenju. Občasno ga dojemajo kot neprimerno, a si ne znajo pomagati. Njihova motnja je močnejša od njih. Tudi če jih pripelje do velikih izgub, kot so ločitev, prekinitev stikov z lastnimi otroki, spori s sosedi zaradi smradu, prisotnosti glodavcev in insektov.
Socialna oškodovanost človeka, ki kopiči, je zelo velika, saj lahko na koncu ostane osamljen med obilico predmetov, hrane ali živali.
Preberite še:
Mladi, ste brez Wi-Fi-ja? Papež ponuja geslo, ki nikoli ne zataji.
Kopičim stvari – kaj zdaj?
Morda se zdaj sprašujete, ali obstaja način, da bi odpravili to žalostno obsedenost. Obstaja, a rezultat ni takojšen. Kot za katerokoli drugo psihično motnjo tudi pri tej velja, da je precej odvisno od posameznikove želje po ozdravitvi. Zdravljenje je neučinkovito, če oseba nima želje po spremembi.
Če želimo pomagati, lahko to storimo po korakih: v osebi z motnjo vzbudimo željo, da bi se spremenila. Pomagamo ji dojeti in priznati, da je to bolezen in da je lahko in mora biti (o)zdravljena. Pomagati ji je treba ozavestiti, kaj z boleznijo izgublja in kaj z ozdravitvijo pridobi, jo vzpodbujati na poti zdravljenja – ponavadi je to psihoterapija.
Izredno pomembna je podpora družine, dobro zdravilo pa so tudi spodbujanje, sprejemanje in, seveda, ljubezen!
Preberite še:
Pozabljeni mož, ki je napovedal slovensko prihodnost
Preberite še:
Sara Ahlin Doljak: Zaradi bolezni ne more govoriti, a je še vedno uspešna odvetnica
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Maja Pintarič.
