Aleteia

Naš rojak, ki je globoko v Afriki odkril skrivnostne dežele

PIXABAY
Deli

Slovenski misijonar Ignacij Knoblehar je kot prvi Evropejec sredi 19. stoletja odkrival dežele daleč v afriškem osrčju

Slovenska zgodovina je polna velikih mož, ki so pogumno in s precej pustolovskega duha odkrivali do tedaj za Zahod skrivnostne in neznane dežele.

Odkrivanje Rusije in dežel ob Velikih jezerih

Tako je kranjski plemič Žiga Herberstein preostali Evropi v 16. stoletju s svojimi Moskovskimi zapiski predstavil skrivnostno in prostrano Rusijo.

V 19. stoletju slovenski misijonar Friderik Baraga sicer ni odkrival popolnoma neznane dežele, a je v slogu severnoameriških pionirjev potoval na skrajne zahodne meje evropske civilizacije, med takrat še nepokristjanjena indijanska ljudstva ob Velikih jezerih.

Baraga za misijonarstvo navdušil mladega rojaka

Baraga pa ni bil edini slovenski misijonar z Dolenjskega, ki ga je pot ponesla v širni in neznani svet. Takšen je bil tudi Ignacij Knoblehar, ki se je rodil julija 1819 v Škocjanu pri Mokronogu.

Za misijonarstvo v daljnih in skrivnostnih deželah ga je s svojim zgledom navdušil prav Baraga. Kot mladenič je Knoblehar leta 1837 v Ljubljani svojega slavnega dolenjskega rojaka tudi osebno srečal.

IGNACIJ KNOBLEHAR
FRANC PUSTAVRH | PUBLIC DOMAIN

Knoblehar želel v osrčje Afrike

Če je Barago mikala Severna Amerika, je generacijo mlajši Knoblehar svoj pogled uprl proti jugu, v osrčje Afrike. Pred odhodom v Afriko, kamor ga je še s skupino drugih misijonarjev poslal papež Gregor XVI., je bil Knoblehar leta 1846 in 1847 nekaj mesecev med libanonskimi kristjani, da bi se naučil arabskega jezika in se seznanil z bližnjevzhodnimi navadami.

Knoblehar je pozneje obiskal tudi kraje v Sveti deželi, februarja 1848 pa je z drugimi misijonarji z ladjo iz Kaira pripotoval v sudansko politično in trgovsko središče Kartum. Tu so misijonarji kupili hišo in vrt.

Vztrajal v Sudanu

A afriško podnebje je kmalu začelo terjati svoj davek med misijonarji. Nekateri so umrli, nekateri so se bolni vrnili domov. A trdoživi Knoblehar je vztrajal, zato ga je papež imenoval za apostolskega provikarja za osrednjo Afriko.

Ker seveda ni mogel misijonariti med muslimanskimi Arabci v Sudanu, je kupoval poganske afriške dečke, ki so jih arabski trgovci s sužnji na sejmu v Kartumu prodajali kot sužnje, jih osvobodil in šolal v svoji krščanski šoli.

Potovanje ob Belem Nilu

Prav nemuslimanske afriške dežele daleč ob Belem Nilu, kjer so Arabci lovili sužnje, so bile kraji, kjer je hotel Knoblehar širiti krščanstvo. Novembra 1849 je skupaj z misijonarji in arabskimi trgovci z jadrnicami odplul po Nilu navzdol, v kraje, kamor noga Evropejcev še ni stopila.

A njegov poskus, da bi med afriškimi plemeni pustil misijonarje, je padel v vodo. Polena med noge so mu namreč metali arabski trgovci, ki so domačine ščuvali proti Evropejcem. Arabci so se namreč ustrašili, da bi Knobleharjevo pokristjanjevanje uničilo njihovo donosno trgovino s sužnji.

IGNACIJ KNOBLEHAR
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Knobleharju na pomoč priskočil cesar Franc Jožef

Knoblehar se je zato moral praznih rok vrnil v Kartum. Nad misijonom v Sudanu je obupal tudi Rim, zato je moral poiskati nov vir denarja za misijon.

Leta 1850 je prepričal avstrijskega cesarja Franca Jožefa, da je prevzel pokroviteljstvo nad novim misijonom, ga denarno podprl in v Kartumu ustanovil avstrijski konzulat. Denarno so misijon podprl tudi avstrijski katoličani.

Bolezni usodne za misijonarje

Knoblehar je na Kranjskem za misijon v Afriki pridobil tudi nekaj svojih rojakov. Vrnil se je v Afriko in ustanavljal misijone med afriškimi plemeni. A bolezni, zlasti mrzlica, ki je takrat še niso znali zdraviti, so zdesetkale misijonarske vrste. Za nameček so arabski trgovci še vedno hujskali domačine proti misijonarjem in jih prikazovali kot nevarne čarovnike.

Od 24 misijonarjev, ki so med letoma 1851 in 1858 prišli v Sudan, jih je umrlo kar 17, med drugim tudi številni Slovenci. Knoblehar je prišel do spoznanja, da se lahko krščanstvo širi le tako, da bodo pokristjanjevanje izpeljali domačini, vajeni jezika in podnebja.

Izmučeni Knoblehar omagal

Leta 1856 je tako v Evropo poslal osem afriških dečkov, da bi jih pripravili za misijonski poklic. Jeseni 1857 je tudi sam odšel na staro celino, da bi v Rimu obravnaval usodo sudanskih misijonov. A izmučeni Knoblehar ni prišel do večnega mesta. Bolan je obležal v avguštinskem samostanu v Neaplju, kjer je aprila 1858 umrl, star komaj 38 let.

Abuna Soliman (sl. oče Salomon), kot je bil v deželah od Aleksandrije do Ugande znan Knoblehar, ima tudi velike zasluge kot znanstveni raziskovalec. Negovi zapiski o naravi odkritih dežel, podnebju, vremenskih pojavih, Belem Nilu ter jeziku in življenju afriških plemen imajo pomembno znanstveno vrednost.

Glavni vir članka: spletna stran Slovenska biografija (avtorja Lambert Ehrlich in Valter Bohinec)

Tags:
misijonar
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.