Aleteia

800 kilometrov do župnije in 30 vernikov v stolnici

KAZAKHSTAN TRAIN
PIXABAY
Vlak v Kazahstanu.
Deli

Obisk pri misijonarjih in katoliških skupnostih v kazahstanskih prostranstvih

Velikokrat se zgodi, da je vzhodni del Evrope siva ali celo temno siva lisa v našem osebnem zemljevidu. Med državami, ki se ne zdijo oddaljene po le kilometrih, ampak pogosto tudi zaradi nepoznavanja kulturnih in verskih navad, je tudi Kazahstan.

Jeseni ga je obiskal župnik v Mozirju Sandi Koren, ki je svoja opažanja ubesedil v reviji Cerkev danes.

O Kazahstanu

Kazahstan je država v srednji Aziji, nekdanja sovjetska republika, z največjo stepo na svetu in velikanskimi prostranstvi, bogatimi z nafto in rudninami. Čeprav je po velikosti deveta na svetu, velika za 123 Slovenij, živi tam “samo” 18 milijonov ljudi. Med njimi 70 % Kazahstancev, ki so večinoma muslimani, in okoli 26 % Rusov, ki so pravoslavne vere. Katoličanov je odstotek, največ dva.

Skrbijo za potomce pregnancev

“Dežela je večinoma muslimanska, čeprav je v Kazahstanu zelo zmeren islam. Tudi pravoslavni verniki so precej zvesti svoji cerkvi in najde se zgolj kakšen posamezen spreobrnjenec. Misijonarji – duhovniki, redovni bratje, redovnice, ki prihajajo večinoma iz Poljske, nekaj malega od drugod, še manj je domačih duhovnikov –, skrbijo večinoma za katoličane, ki jih je sem pregnala sovjetska oblast v obdobju najtršega komunizma,” ugotavlja Koren.

Misijonarji v Kazahstanu so previdni, saj velja prestop v krščanstvo za sramotnega. Takšnega človeka večinoma izobčijo iz njegove skupnosti in matične družine, včasih ga celo fizično napadejo. Vseeno pa med veroizpovedmi vlada spoštovanje.

KAZAKHSTAN
ARHIV SANDIJA KORENA
Nedeljska sv. maša v župniji. P. Miha v Astani z duhovniki iz Kazahstana, Uzbekistana, Ukrajine in Slovenije

Verstva v Kazahstanu

V Kazahstanu naj bi bilo 250 tisoč katoličanov, čeprav so številke nezanesljive in je v zadnjih letih veliko odseljevanja nazaj v dežele izvora. Večina katoličanov v Kazahstanu je po rodu Poljakov, Nemcev in Litovcev. V državi živi tudi okoli tri tisoč grkokatolikov, večinoma Ukrajincev.

Sedem ur do katoliške župnije

Delovanje misijonarjev je specifično tudi zaradi velikih razdalj. Koren in p. Miha Majetič, Slovenec iz minoritske skupnosti v prestolnici Astana, sta do Pavlodarja, mesta na severovzhodu dežele, kjer delujeta katoliška župnija in samostan klaris, potovala 460 kilometrov oziroma sedem ur z vlakom.

Ženina postrežba in otroška pesem

V mestu, ki spominja na podobe socialistične preteklosti nekdanje skupne države, je tudi grškokatoliška župnija. “Občutek bratstva v eni sveti katoliški Cerkvi rimskega in grškega obreda je prav prijeten. Čeprav za nas, ki nismo tega vajeni, nekoliko zanimiv, ko ti postreže duhovnikova žena, njegovi otroci pa ti zapojejo pesmico,” se za slovensko vsakdanjost nenavadne prigode spomni mozirski župnik.

Za pot z vlakom, dolgo 800 kilometrov, do mesta Rudni na severu države sta porabila 13 ur: “Ob takšnih razdaljah nehote pomisliš na misijonska potovanja apostola Pavla, ki je potoval na takrat velikih razdaljah, da je obiskal še skromne krščanske skupnosti v Mali Aziji in Grčiji. Ko govorim o manjših skupnostih, mislim na sto ali kaj več katoličanov, od katerih jih morda 30 prihaja k nedeljski maši.”

Astana

Med misijonarji je tudi veliko redovnic raznih redovnih skupnosti, večinoma iz Poljske. So v molitveno, pastoralno in tudi karitativno podporo misijonom, kot na primer usmiljenke, te delujejo ob minoritskem misijonu v Astani, ki ima okrog 800 tisoč prebivalcev.

To je novo mesto. Ustanovljeno je bilo leta 1997 z namenom, da prevzame vlogo glavnega mesta od Almatyja (nekdanje Alma Ate), ki leži na skrajnem jugu te velikanske dežele. Že ime pomeni v kazaščini “glavno mesto”. V Astani ima sedež edina nadškofija v Kazahstanu.

Druga perspektiva

Članek Sandi Koren sklene z naukom … Samemu sebi in drugim duhovnikom: “Po mesecu dni v Kazahstanu, kjer vsak dan mašuješ v različnih cerkvah, tudi v dveh stolnicah, na praznik sv. Frančiška npr. v stolnici v Almatyju, kjer delujejo frančiškani, pa je najbolje obiskana maša tista s 30 verniki, od katerih je vsaj deset redovnic in redovnih bratov, si rečeš, da nikoli več ne boš tarnal nad obiskom maše doma, ko v nedeljo pride morda ‘samo’ 200 ljudi.”

Ves članek najdete v 6. številki revije Cerkev danes.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.