Aleteia

Mama: Pri nas doma ne kričimo!

Deli
Komentar

"Hitro sva ugotovila, da vztrajno opominjanje k uporabi besed prosim, hvala in oprosti nima pravega učinka, če teh besed najprej ne uporabljava sama"

Deževno sobotno popoldne. Otroci norijo sem in tja po stanovanju, kričijo, se prepirajo in spravljajo mamo ob živce. Ta se postavi na sredo dnevne sobe ter z močno povzdignjenim glasom (beri: kričanjem) pravi: “Pri nas doma ne kričimo! Takoj se umirite in se nehajte dreti, saj vas sliši cela ulica!”

Vam je prizor kaj znan? Priznam, meni je kar dobro poznan. To, da veljajo naši otroci za precej glasne, ni naključje, saj sva oba z možem bolj “glasne sorte”. Pa še vedno delam isto napako in jih skušam preglasiti, ko bi rada, da se umirijo. 🙂

Tako vedno znova ugotavljam, kako res je, da so otroci naše ogledalo, pa če nam je to všeč ali ne.

Papeževe besede prosim, hvala in oprosti

Že pred časom smo se v družini odločili, da se bomo trudili pri medsebojni komunikaciji uporabljati “papeževe” besede prosim, hvala in oprosti.

Prvotna ideja je bila, da otroke vzpodbujava k lepi komunikaciji. A kaj hitro sva ugotovila, da vztrajno opominjanje k uporabi besed prosim, hvala in oprosti nima pravega učinka, če teh besed najprej in najbolj dosledno ne uporabljava sama. Med seboj, pa tudi v komunikaciji z otroki.

PIXABAY

Na razumski ravni mi je jasno, ampak …

Ko sva začela ozaveščati najin način komunikacije, sem sama hitro ugotovila, da besedo prosim sicer uporabljam, toda ponavadi le takrat, ko res potrebujem pomoč in mi voda že pošteno teče v grlo.

Kadar pa sem želela otroke opomniti, naj opravijo svojo dnevno obveznost v gospodinjstvu, o moji besedi prosim ni bilo ne duha ne sluha.

Še bistveno bolj lesena sem pri uporabi besed hvala in oprosti. Kljub temu, da mi je – na razumski ravni – kristalno jasno, kako blagodejno vpliva pohvala na moža in otroke, sama, s svojo močjo, le redko zmorem izreči pohvalo ali opravičilo.

Zato v teh trenutkih kličem Svetega Duha, naj mi da prave besede. In me ustavi, še preden bi se pohvala nadaljevala z ampak 

Iz samoumevnosti v hvaležnost

Ugotovila sem, da bi bilo prav, da otroke tudi k njihovim rednim nalogam povabim z besedo prosim in jim znam za opravljeno delo reči hvala. Vem, da je tale misel precej sprta z logiko vzgoje naših staršev in starih staršev, pa vendar. Zakaj mislim tako?

Če je meni samoumevno, da zlagajo iz pomivalnega stroja, pripravljajo mizo, posesajo dnevno sobo in podobno, je tudi njim popolnoma samoumevno, da mami kuha, pere in zlaga perilo, pomiva posodo …

Tako samoumevno, da ob prošnji, naj zložene obleke samo odnesejo in pospravijo v svoje omare, zavijajo z očmi, pri čemer niti malo niso hvaležni, da lahko vsako jutro oblečejo sveža in oprana oblačila.

Por Yuganov Konstantin/Shutterstock

Kadar znava midva otroke pohvaliti za dobro opravljeno delo, se učijo hvaležnosti. Se učijo, da vse, kar imajo, ni samoumevno. Da je vse dar od Boga. Da gre prva zahvala Bogu, pa se učimo ob jutranji in večerni molitvi, ko Bogu izrekamo svoje zahvale in prošnje.

Hkrati pa pohvala, kot smo slišali na izobraževanju za pričevalske pare, odpira srca. Kako zasije obraz otroka, ko ga pohvališ za dobro opravljeno delo!

Ko pri mizi poveš, da je mizo tako lepo pripravila in okrasila najstarejša hči  … Da je triletnik narezal paradižnik za solato in ni nehal niti potem, ko se je urezal z nožem …

Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu …

Včasih se je res težko zahvaliti ali odpustiti sozakoncu, otrokom, najbližjim. Kajti zahvala in odpuščanje terjata od nas držo ponižnosti; priznanje, da vsega ne zmoremo sami in da nismo popolni. In ta drža ni lahka. Še posebej ne v današnjem svetu, v katerem je moderna samozadostnost. V svetu, kjer je prositi za pomoč ali odpuščanje znak šibkosti.

Zato naj nas opogumljajo Pavlove besede v pismu Kološanom: “Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte.

Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni. Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami.

V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, karkoli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu. ” (Kol 3, 12-17)

Prispevek je bil prvič objavljen na portalu Družina in življenje.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Marjeta Bec
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več