Triletnik zna zmoliti sveti angel in starši smo ponosni, ker “uspešno krščansko vzgajamo” svojega otroka. Pa je recitacija molitve res cilj verske vzgoje?Povečini se molitve sploh ne razlikujejo od recitacij, ki se jih otroci učijo v vrtcu. Enaka tonaliteta, enaki premori in na koncu otrok ponosno pogleda okoli sebe, ker mu je uspelo! Ja, uspelo se mu je naučiti nekaj na pamet in brez napak to povedati. A to ni smisel molitve.
Pri tovrstni verski vzgoji smo zgrešili bistvo. Pomeni, da vero jemljemo kot nekaj, česar se je treba priučiti, in ne nekaj, kar je na prvem mestu treba izkusiti in živeti.
Majhni otroci imajo izjemen čut za duhovno razsežnost
Sofia Cavalletti v knjigi Otrokove verske zmožnosti opisuje svoje izkušnje z otroki, ki so stari od tri do šest let. Poudarja, da imajo ti majhni otroci izjemen čut za duhovno razsežnost in da so sposobni sprejeti marsikaj. Prepričanje, da otrok ni sposoben dojeti globoke skrivnosti vere, njena praksa dokazuje kot zmotno.
“Mi smo tisti, ki nam ne uspe s potrebno tehtnostjo posredovati teh stvarnosti otrokom, in domnevna nesposobnost otroka nam je le izgovor, da prikrijemo svojo nevednost in se izmaknemo nadaljnjemu in globljemu raziskovanju,” trdi Cavallettijeva.
Preberite še:
3 stvari, ki jih vaši otroci najbolj potrebujejo
Je učenje molitvice Sveti angel res temelj verske vzgoje otroka?
Učenje molitvic ni primarna potreba otroka. Temeljnja potreba majhnega otroka je, da se počuti ljubljenega. Ta potreba je celo tako velika, da je ne morejo izpolniti starši – otrok potrebuje neskončno univerzalno ljubezen, ki mu jo lahko da samo Bog.
Interpersonalna nevrobiologija – znanost, ki se ukvarja z razumevanjem, kako odnosi vplivajo na razvoj možganov – poudarja pomen povezanosti otroka s pomembnim drugim. V stiku z Bogom otrok zadovoljuje jedro svoje biti, iz katere lahko raste in vzcveti, saj mu Bog daje neizčrpno ljubezen.
Starši in kateheti smo tisti, ki nam je lažje govoriti o angelčkih kot pa o Jezusu, ki je za nas dal svoje življenje in premagal smrt. Oznanilo ni pridržano le za zrelo in izobraženo elito. Ne smemo se bati govoriti tudi o večjih duhovnih temah, kjer je pomembno samo to, da povemo bistvo.
Katehet kot ženitni posrednik
Verska vzgoja se mora otresti šolskega pristopa. Ne gre za znanje, gre za izkušnjo. Ne gre za prazne besede, gre za Odnos.
Katehet ni učitelj. Govori malo in pove le bistveno krščansko sporočilo. Odrasli je tisti, ki posreduje kerigmo – oznanilo ter dovoli otroku, da ga v lastnem tempu premišljuje. Katehet ne preverja znanja, ne dela kljukic in ne daje ocen.
Katehet je kot ženitni posrednik. Dobro mora poznati Boga in dobro mora poznati otroka, da bo lahko spodbudil nežen odnos ljubezni med njima. Sofia Cavalletti pravi, da katehet ustvarja razmere, da se ta odnos lahko vzpostavi, a se mora umakniti tisti hip, ko se to zgodi, da se ne bi s svojimi vsiljivimi besedami postavili med Boga in otroka.
Verska vzgoja otrok je največje izpraševanje naše vere. Če sami ne živimo in črpamo iz Odnosa, bo naše oznanjevanje postalo poučevanje, ki ne obrodi sadov vere.
Preberite še:
10 nasvetov Janeza Boska za vzgojo otrok
Preberite še:
“Naučite otroke, da se bodo znali pokrižati”
Preberite še:
Kako poskrbeti, da vam bodo otroci bolj zaupali?
