Papež Frančišek, ki ima tako veliko nasprotnikov kot gorečih oboževalcev, ni pretirano navdušen nad ljudmi, ki menijo, da je živi svetnik. S tem ga pravzaprav prej užalite. Nekoč nas je spomnil, da “sleherno obliko idealizacije človeka vedno spremlja podzavestna nasilnost. Če me ljudje idealizirajo, se počutim napadenega.”
Gloria Steinem, ameriška feministka, časnikarka in politična aktivistka, ki je običajno ne omenjamo v isti sapi kot papeža Frančiška, trdi nekaj podobnega: “Piedestal je prav tako zapor kot kakršenkoli majhen, omejen prostor.”
Idealizacija kot oblika napada? Ali ni to malce preveč skrajno? Saj si vendar želimo, da imajo ljudje o nas dobro mnenje. (Včasih to celo potrebujemo.) Gotovo bi se pritoževali, če bi nam ljudje pripisovali dolge sezname napak, ki jih v resnici nimamo, toda če nekdo meni, da smo dosti bolj velikodušni ali umetniško navdahnjeni kot dejansko smo, bi se s tem verjetno strinjali. Zakaj je torej podoben občutek, če nas nekdo idealizira ali pa nas zapre v majhen, temačen prostor?
Preberite še:
14 zabavnih mejnikov v življenju zakonskega para
Preberite še:
Ali naj se ločim, ker v zakonu ne občutim ljubezni?
Če se pretvarjamo, da so naši bližnji povsem brez napak, jim s tem pravzaprav ne delamo usluge. Težava je v tem, da idealizacija ni oblika ljubezni. Prej nasprotno. Sovraštvo zamiži na eno oko pred človekovimi dobrimi lastnostmi, idealizacija pa si zatiska oči pred napakami. Ne prvo ne druga ne upoštevata stvarnih razmer, zaradi česar sta izjemno uničujoča.
Preberite še:
7 naukov uspešnega zakona kraljice Elizabete II. in princa Filipa
In ravno zato so določene oblike poklonov precej sumljive. Največji vtis naredijo pokloni, običajno med zaljubljenci, ki so veličastni in vseobsegajoči, navadno pa precej nedoločni.
“Popolna si. Čudovita, neverjetna. Najboljša punca vseh časov,” v tem slogu. S tem na videz sporočamo: “Ljubim te, ker si brez napak.” Na prvi pogled lahko govorimo o ljubezni, toda v resnici se ta ljubezen, ki jo čutimo do partnerja, navezuje na pomanjkanje njegovih napak. To pa traja natančno tako dolgo, dokler lahko te napake spregledamo, toda hitro se lahko znajdemo v težavah.
Preberite še:
Nezaželen nezakonski otrok, ki je postal zgled za vse Slovence
Namesto veličastnih, občudujočih poklonov so dosti bolj učinkoviti manj dramatični, vendar bolj določni, ki bolje izražajo ljubezen, na katero ne vpliva poznavanje napak ljubljene osebe. To je videti nekako takole: “Lepo od tebe, da si mi skuhal/a kavo,” ali pa: “Všeč mi je, da si vedno, kadar se ne strinjaš z menoj, tako spoštljiv/a,” ali: “Rad/a sem v tvoji družbi.”
Preberite še:
“Kar se nam dogaja, je odsev tega, kar nosimo v sebi”
Omejitev ni. Morda se nam niti ne zdi, da gre za veliko spremembo, v resnici pa je velikanska. Če svoje poklone prizemljimo na konkretno dejstvo, namesto da zgolj namigujemo, kako je naša ljubezen odvisna od njihove vsesplošne, neverjetne čudovitosti, ima to dosti večjo težo in odseva močnejšo, globljo ljubezen kot le velike, bahave in nedoločne pohvale.
Ta navada gotovo ne bo zanetila ali pa prekinila ljubečega odnosa, toda jezik je še vedno temeljni način, s katerim drug drugemu posredujemo naravo ljubezni. Moč naše ljubezni ne sme biti odvisna od popolnosti partnerja, pristnejšo ljubezen pa lahko izrazimo z ustrezno izbiro besed.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Sara Ahlin Doljak: Zaradi bolezni ne more govoriti, a je še vedno uspešna odvetnica
Preberite še:
Kako je idiot postal (šaljivi) prismoda
Preberite še:
To je najstarejša in najmanjša vojska na svetu
Preberite še:
Je vaš otrok nemiren in ne more spati? Kaj pa pije?
