Resnična lepota smučanja je, da ni le dinamičen šport, ampak tudi duhovna dejavnostNič ni lepšega od navdušenja, ki ga občutimo, ko s smučmi na nogah dosežemo vrh zasnežene gore. Zdi se nam, da smo prišli na sam vrh sveta, okoli nas pa veličastna lepota, ledeno mrzel zrak in radostni občutki, ko se pripravljamo na vijuganje po belih strminah.
Pot po smučini navzdol je pravzaprav podobna naši življenjski poti, le da je ujeta v dosti krajši časovni okvir: ni vedno ravna, lahko zgrešimo pravo smer, morda je proga poledenela, sprejemati moramo hitre odločitve.
Resnična lepota smučanja je, da to ni le šport, ampak tudi duhovna dejavnost. Redek trenutek, ki poveže tiho pokrajino in čas, ki ga imamo samo zase in za svoje misli. Tudi zadnji trije papeži so v smučanju videli čas za duhovno refleksijo. Če smo torej namenjeni na smučišče, zakaj ne bi upoštevali nekaj papeških nasvetov?
1. Iščimo širša obzorja
Navdušeni smučar Janez Pavel II. je smučal še devet let po izvolitvi na papeški položaj. Svoje usnjene smučarske čevlje (tako je, usnjene!) je odložil pri 66 letih. Nekoč je priznal, da je ”par Headovih smuči” njegovo edino razkošje v življenju. Njegova ljubezen do gora in zimskih športov je botrovala začetku smučarskega pokala Janeza Pavla II. v Wisli na Poljskem, ko si poljski duhovniki in semeniščniki pripnejo smuči in se v talarjih zaženejo po belih strminah.
Od kod tolikšno navdušenje? V sporočilu za 11. svetovni dan mladih je tako zapisal : ”Pot, ki nam jo kaže Jezus, ni lahka. Je kot stezica, ki se vije po gorskem pobočju. Ne izgubite srčnosti! Bolj ko je strma pot, hitreje se dviguje proti širšim obzorjem.” Janez Pavel II. ni izbiral lažje poti: na vrh smučišča se je redko zapeljal z vzpenjačo. Morda je na ta način iskal svoja širša obzorja.
Preberite še:
Smučarski podvigi papeža Janeza Pavla II.
2. Ne pozabimo, kako širen je svet
Ko z vrha opazujemo strmino pred seboj, se počutimo resnično majhni. Smo le drobne točke na širnem območju, na kar nas je spomnil tudi Benedikt XVI., ko je nagovoril skupino športnih trenerjev.
Dejal je, da so gore ”okolje, ki nam na poseben način vzbuja občutek majhnosti, nas vrača k našim resničnim razsežnostim in nam omogoča, da si zastavljamo vprašanje o pomenu stvarstva, ko pogled usmerjamo navzgor in se odpiramo Stvarniku”.
3. Ne pozabimo, da lahko zmagamo
Zapomnimo si: če si lahko nadenemo smuči, se soočimo s strmino, ki je pred nami, in z nasmehom na obrazu prismučamo do cilja, to o nas nekaj pove.
Benedikt XVI. je šport cenil zato, ker v nas krepi neomajnost za doseganje ciljev, upoštevanje pravil ter vztrajnost pri soočanju s težavami in njihovem premagovanju. Pomembno je le, da si postavimo stvarne cilje: smučar začetnik naj se ne poda na tekmovalno progo!
4. Osredinimo se na svoje kreposti
Ko je papež Frančišek pred leti govoril o športu, je omenil ”predanost, odločnost, poštenost, solidarnost in skupinskega duha”. Vse to so vrednote, ki nam pomagajo na zasneženih strminah, pa tudi v vsakdanjem življenju, da postanemo oseba, kakršna si želimo biti.
Preberite še:
Kako se odpraviti na družinsko smučanje, ne da bi bankrotirali
Preberite še:
4 ideje, kako družino spraviti v akcijo
5. Spoštujmo svoje telo
Če govorimo o poštenosti, bodimo stvarni: ko drvimo po smučini, je naše telo izpostavljeno in v hipu lahko pride do nesreče. En sam trenutek neprevidnosti in počitnic je lahko konec. Prisluhnimo svojemu telesu: če je utrujeno, si vzemimo odmor za vročo čokolado ali pa se za minuto ali dve ustavimo na vrhu in občudujmo razgled.
Benedikt XVI. je dejal, da moramo uravnotežiti svoje telesne in duševne razsežnosti, saj bomo le tako lahko spoštovali svoje telo.
6. Bodimo pozorni do drugih
Janez Pavel II., ki je rad smučal zunaj urejenih smučišč, je v obdobju, ko je bil še kardinal, izjavil: ”Za kardinala se ne spodobi, da bi slabo smučal.”
Morda pa to pravilo velja za vse nas. Ko se bomo naslednjič spustili po strmini, ne pozabimo na potrebne nauke. To bo pripomoglo k naši varnosti, pa tudi drugih ne bomo ogrožali. Na smučišču nismo sami!
7. Naužijmo se lepote
Vzemimo si čas, da bomo resnično videli lepoto, ki nas obdaja. Občudujmo razgled, barve, oblike skalovja, in ne pozabimo svoje dolžnosti, da smo varuhi okolja in lepote Božjega stvarstva, kot nas vedno znova spomni papež Frančišek.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Kar se nam dogaja, je odsev tega, kar nosimo v sebi”
Preberite še:
Mož, ki je v najbolj temnih časih napovedal slovensko državo
Preberite še:
“Če želim biti prava državljanka, moram znati slovensko”
