Aleteia

Brez nog na odrskih deskah in filmskih platnih

SIMON SERBINEK
OSEBNI ARHIV
Na snemanju filma Marka Naberšnika Gozdovi so še vedno zeleni. Simon Šerbinek sedi na desni strani.
Deli

Štajerec Simon Šerbinek, igralec in slovenist, je invalid, ki je izjemno dejaven na gledaliških odrih. Od nesreče z vlakom vsak dan jemlje kot darilo

“To je opozorilo, da moraš v življenju nekaj spremeniti, da si nekaj delal narobe. Usoda ti je glede na to, da si preživel tako hudo izkušnjo, dala še eno možnost,” pravi Simon Šerbinek, ki je pred dobrimi 20 leti preživel nesrečo z vlakom. Ostal je brez nog, a nikakor ne brez ustvarjalnega zamaha: je igralec z zavidanja vrednim opusom, sodeluje z zelo znanimi režiserji in igralci, ter gledališki lektor. Pravi, da od nesreče vsak dan jemlje kot darilo z zavestjo o minljivosti.

Nekaj strani je dolg seznam predstav in filmov, ki ste jih soustvarili kot igralec in predvsem lektor. Kako vas sprejemajo režiserji, soigralci in drugi sodelavci?
Že ko sem se po poškodbi vračal v gledališče kot lektor, so bili vsi zelo odprti. Pravzaprav so mi morda celo bolj zaupali, ker so vedeli, da imam igralske izkušnje. Tako sem lahko svetoval ne le jezikovno, ampak tudi igralsko. Kot lektor še danes vzpostavljam stik tudi na umetniško-ustvarjalen način.

Preberite še:
Molitev za kulturnike

Velikokrat živimo v predstavah, da so glavna naloga lektorjev vejice in velike začetnice. V gledališču je to povsem drugače, drži?
Velikokrat se pošalim, da smo neke vrste “tampon cona” med režiserjem in igralci. Ti se lahko naslonijo nate, povedo težave, ti pa jim skušaš priti nasproti. Seveda tega ne počnejo vsi. Po drugi strani mora biti lektor na strani režiserja in slediti njegovi viziji. Igralec pa ne sme čutiti represije. Gre za zelo občutljivo delo: zahtevno je vedeti, kaj, kdaj, kje, komu in zakaj reči, spodbuditi, kritizirati, dati usmeritev. Treba je imeti občutek za psihologijo.

Nisem nujno na vseh vajah, saj v gledališču Ptuj, kjer delam, opravljam tudi vlogo šepetalca. Tudi tako se približam igralcem. Gledališki lektor je neke vrste pomočnik režiserja.

SIMON SERBINEK
OSEBNI ARHIV
Simon ob gledališču in športu ter seveda družini največ časa posveča branju.

Pred leti ste sodelovali pri televizijski nadaljevanki o Francetu Prešernu. Smo Slovenci preveč zaznamovani s stereotipnimi, šolskimi predstavami o njem?
Prešerna  večkrat vidimo kot nesrečnika, ki je blazno trpel. Tudi v sodobnosti ustvarjamo, ko se znajdemo v nekem malodušnem obdobju. Mislim, da ni bil konstantno nezadovoljen z življenjem, da bi moral posegati po pijači. Bili so drugačni časi, ljudje so prej umirali, lahko je bila usodna že kakšna pljučnica ali kaj podobnega. Ni bilo denarja. Kot pravi v eni svojih pesmi: Pevcu vedno sreča laže, živi in umrje brez d’narja – tudi danes umetniki ne živimo na veliki nogi. Mogoče pa je shajati.

Katere so prezrte vrednote, ki jih je vpeljal Prešeren?
Po nasvetih Matije Čopa je pokazal, kako lahko slovenski jezik ustvarja v pesniških oblikah, v katerih do tedaj ni. Torej v gazelah, sonetih, romancah … Slovenski jezik je ponesel v Evropo, pokazal, da imamo nekaj zelo bogatega in da je treba to ceniti, torej ceniti sebe. V tem je njegova veličina.

Po drugi strani Jernej Kopitar ni bil tako škodljiv, kot se ga včasih prikazuje. Tudi on je na Dunaju slovenščino uvajal v evropske sfere. Seveda pa sta bila nekoliko na različnih bregovih s Prešernom. Nikakor pa nista bila taka nasprotnika, da ne bi oba delala za slovenski jezik. Oba sta pomembna.

SIMON SERBINEK
Z režiserjem Markom Naberšnikom

Kako vi vidite slovenske igralce?
Večina naših velikih igralcev, s katerimi sem sodeloval, je zelo preprostih, odprtih. Mednje štejem tudi Pavleta Ravnohriba, Vlada Novaka, Igorja Samoborja, Pio Zemljič, Marka Mandića … Da ne bom koga izpustil in mu naredil krivice … Včasih je večja težava pri igralcih, ki so malo prezrti, se čutijo zapostavljene, v ansamblih nimajo velike vloge, čakajo na priložnost.

Pri takšnih večkrat naletiš na odpor, neprijaznost, zadržke do pomoči, svetovanja “nekega” lektorja. Pri drugih se vidi, da cenijo vsakega sodelavca. Če pa začutijo, da nekdo prinaša negativizem, se zaprejo v svoj kalup in si ne pustijo kratiti pravice do ustvarjalne individualnosti.

SIMON SERBINEK
OSEBNI ARHIV
Simonu Šerbinku je družina v ogromno oporo.

Katere vloge so vam najbolj pisane na vašo kožo?
Redki so igralci, ki nastopajo na primer tako v tragedijah kot komedijah. Eden takšnih je bil žal pokojni Jernej Šugman. Tudi sam je v enem zadnjih intervjujev dejal, da ni pravila – vsak lik začenjaš kot nepopisan list. Sam sem bolj nastopal v resnih vlogah, tudi negativcev, čeprav sem kot osebnost velik pozitivnež.

A z neko distanco morda še lažje odigraš vlogo, kot pa če bi uprizarjal nekoga, pri katerem se čutiš osebno prizadetega.

SIMON SERBINEK
OSEBNI ARHIV
Košarka je njegova velika ljubezen.

Kaj poleg službenih obveznosti še zapolnjuje vaše dneve?
Moja družina je stik s stvarnim svetom, ki ga vsak potrebuje. Brez tega bi umetnik odplaval. Družina mi daje smisel. Zavest, da ne delam le zase, ampak za nekoga, ki bo morda del moje miselnosti peljal naprej. To je verjetno ta egoistični gen, o katerem je bilo zadnje čase toliko govora. Ob tem me navdušuje še branje knjig, gledališče in igranje košarke. A največji smisel so otroci, čeprav zveni tako obrabljeno. Ob njih se učimo biti ljudje, tudi s pomanjkljivostmi, delati napake. Šole za starše preprosto ni in je nikoli ne bo.

Košarka je vaša velika strast.
Šport, v mojem primeru košarka na vozičkih, je ventil, nekaj, kar te nosi naprej. Šport te dviguje, tudi ko ti je najtežje. Si med enako mislečimi ljudmi s podobnimi izkušnjami. Pozitivnost, ki si jo nabereš v tem okolju, preneseš v vsakdanje življenje. Če si pozitivnež (po nesreči, op. a.), izboljšaš svoje lastnosti. Če pa padeš v depresijo, slabe strani še potenciraš. To sta dve skrajnosti, zelo težko je ohranjati srednjo pot. Tu mi je največ pomagala družina.

Dobrodelna prireditev

Simon se bo ob številnih znanih Slovencih v soboto v Mariboru udeležil dobrodelnega dogodka, kjer bodo na različne načine zbirali sredstva za parakošarkarje. Več o tem pa najdete na Facebook profilu Parabasket Maribor.

Preberite še:
Biti botra je …
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.