Aleteia

Ni vse v “performansih”. Slovenska kultura živi drugje

MITJA VODUŠEK
Deli
Komentar

Ob dnevu slovenske kulture smo se sprehodili med kulturnimi skupinami, ki se ne sončijo v soju žarometov

Ljubiteljskih kulturnih skupin in društev je Slovenskem ogromno, a le redko so pod žarometi pozornosti. Prav njim pa gre zahvala, da ima kulturno ustvarjanje svojo širino. Da seže dobesedno v vsako, tudi najmanjšo slovensko vas. Na odre odločno stopajo tudi mladi, nova generacija, ki smo ji tokrat ob sprehodu skozi različne dele Slovenije dali prednost.

Brbotajoče kulturno ustvarjanje na Dolenjskem

Kulturnemu društvu Stična bi lahko – seveda z nekoliko spremenjenim pomenom – nadeli oznako “multikulti”, saj v njem deluje kar sedem sekcij s področij gledališča, folklore, inštrumentalne in pevske dejavnosti. Letno vrelišče dogajanja je Festival Stična, ki z domačimi, slovenskimi in tujimi ustvarjalci presega okvire lokalnega okolja in je pred meseci v tem starodavnem dolenjskem kraju doživel že 18. izvedbo.

KD STIČNA

Ustvarjalno-organizacijski pogon mu daje mlada ekipa, ki ji zanosa vsekakor ne primanjkuje. “V ustvarjanju uživam, bistvo pa je druženje in ljudje, s katerimi delamo. Lepo je, da prihajajo tudi nove generacije, in da v teh časih damo ljudem pozitivno sporočilo. Od nas odhajajo nasmejani in se radi vračajo. To nam v Stični daje zadovoljstvo in zagon,” pravi Klemen Ceglar, član folklorne in dramske sekcije ter pomembna organizacijska moč.

Tudi v nekoliko širšem, občinskem okolju kultura živahno brbota. V občini Ivančna Gorica tako v 24 društvih deluje prek tisoč članov. Če bi pripravili povprečno eno prireditev vsak konec tedna, bi koncev tedna v letu zanje zmanjkalo.

MITJA VODUŠEK

“Folklora ni staromodna”

Folklorna dejavnost je zelo priljubljena pri mladih. Akademska folklorna skupina Študent iz Maribora je tako znana po svojih nastopih na Folkartu, ki poteka v okviru festivala Lent, in turnejah po tujini. Zakaj pa se navdušiti nad folkloro, nam je zaupala Katarina Barbara Fras, ki pri folklornih skupinah pleše že od osnovne šole.

“Prvič me je k folklori povabila prijateljica. Na začetku se mi je zdelo čudno. Spremljala nas je večinoma harmonika, medtem ko so preostali sošolci trenirali hiphop, toda turneja v Črno goro me je navdušila, da ostanem,” pravi Katarina.

Pri vprašanju, kako ob študiju najde aktivnosti za folkloro, nam je povedala: “Kljub temu, da imamo vaje dvakrat tedensko in raznorazne aktivnosti, kot so delavnice v osnovnih šolah in nastopi za vikend, z veseljem vedno najdem čas tudi ob študiju. Res je sicer, da se v izpitnem obdobju rada pojavi kakšna težava, toda to se z dobro voljo hitro reši.”

“Folklora nikakor ni staromodna. Mlade nas veseli, ker smo skupaj ljudje, ki imamo podobne interese. Skupaj se odpravljamo na turneje po svetu in na vajah imamo skoraj vedno živo glasbo,” nam je še zaupala Katarina.

OSEBNI ARHIV | ČARNICE

Čar Čarnic

Ženski komorni zbor ČarniCe je eden vidnejših zborovskih sestavov v Sloveniji. Od leta 2014 zbor deluje pod vodstvom Monike Fele, s katero so se udeležile več pomembnejših zborovskih tekmovanj in dosegle kar nekaj zavidljivih rezultatov. Članice zbora prihajajo z vseh koncev Slovenije, združuje pa jih predvsem ljubezen do glasbe in kakovostnega zborovskega petja.

Predsednica zbora Polonca Sagadin se je Čarnicam pridružila predvsem zato, ker jo je prepričal način dela: red, disciplina, skupna želja po ustvarjanju kakovostne zborovske glasbe, odlično vodenje dirigentke Monike Fele, kompleksne in globoke interpretacije. “In seveda odlično vzdušje v zboru. Veliko mi pomeni, da se dobro razumem z ljudmi, s katerimi nekaj delam, naj bo to v službi ali interesni dejavnosti.”

Kljub temu, da je včasih zaradi različnih obveznosti težko uskladiti vaje, nastope in službo, Polonca pravi, da se je ravno v zboru naučila, “da se, če ti je res do nečesa, vedno da nekako najti čas”. Skupinsko ustvarjanje jo že od nekdaj navdušuje. “To, da smo ekipa, v kateri je vsak pevec pomemben. Seveda pa je tu še tisto za dušo; ustvarjanje lepe glasbe, razumevanje in čutenje besedila, ki ga posreduješ  ̶  to je zame smisel zborovskega petja in me zato vedno znova nagovarja in izpolnjuje. Iskanje lepega.”

Bohinjsko ustvarjanje

Bohinjsko kulturno društvo sestavlja šest sekcij (skupine petja, folklore in ročnih del). Med njimi pa je tudi likovna ustvarjalnica za najmlajše, ki jo obiskujejo predšolski otroci in učenci prve triade. “Vsakokrat počnemo kaj drugega. Med drugim delamo z naravnimi in podarjenimi materiali, poskušamo biti okoljsko naravnani,” razlaga mentorica Nataša Colja Obiako, ki ustvarjanje prilagaja razvojni stopnji otrok in letnemu času.

“Otroci našo dejavnost radi obiskujejo, ker se lahko izživijo. Njihov notranji svet je zelo bogat, zelo radi se izražajo. Treba jih je usmeriti s ščepcem strokovnosti, ne smemo pa jih zavirati, da se znajo izraziti sami,” pravi.

Ustvarjajo iz papirja, lesa, listja, na steklo, z različnimi slikarskimi tehnikami, z barvami za obraz, za poslikavo telesa in drugimi. Otroci posebne motivacije za ustvarjanje ne potrebujejo. “Ker so naravno vedoželjni in iskreni, je delo z njimi vedno dogodivščina, ustvarjalni proces pa del igre. Pomembna sta tudi druženje in sproščeno vzdušje,” dodaja Nataša.

Neža Bandel | KUD Kalunca

Zdravilno klekljanje na Krasu

Kulturno društvo Kalunca deluje na Velikem Dolu na Krasu in v okoliških vaseh. Člani se ukvarjajo predvsem z bogato tradicijo klekljanja, saj je v vasi od leta 1909 do 1956 deloval tudi Državni čipkarski tečaj.

Da tradicija klekljanja na Krasu ne bi zamrla, v društvu navdušujejo za klekljanje z raziskovanjem zapuščine klekljarske šole, delavnicami, organizacijo prireditev in pobudami za skupno klekljanje.

Trenutno je njihov glavni motiv bela krizantema, navdih za delo pa so našli v eseju Bela krizantema Ivana Cankarja, katerega okroglo obletnico smrti obeležujemo letos. Z belo krizantemo želijo, tako kot Cankar, opozoriti na slab odnos do kulture, pa tudi do poklicnih klekljaric, ki za izdelavo prestižnega izdelka dobijo le drobiž.

A kljub temu se nad klekljanjem navdušuje tudi veliko mladih. Med njimi je tudi Franja Živec. Kot pravi, so ročna dela del njene družine odkar pomni in tudi sama je že od malih nog hodila k ročnemu krožku. S klekljanjem se je spoznala ravno v Velikem Dolu.

“Klekljanje me pomirja, včasih tudi razjezi, sploh če se mi strga nit, pač v čipki ne maram vozlov. Če rad klekljaš oziroma če je želja tako velika, kot je pri meni, enostavno ne more biti dan tako poln, da ne bi bilo 10 minut časa, da postavim vsaj nekaj bucik. Lahko bi rekla, da je klekljanje zdravilno, zna masirati dlani in prste in zvok lesa ob udarjanju klekljev sprošča telo,” še pravi Franja.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.