Mama je imela navado reči, da je moja miza “babilon”. In imela je razlog za to. Kdor me pozna, ve, da nisem bogve kako urejen človek in da je moja miza resnično moj najboljši avtoportret. Posebej zdaj.
Vsepovsod podčrtane misli in odprte knjige, na mah odmaknjene sredi utrnjene misli, na rumene listke hitro načečkane iztočnice, pa nepomite skodelice, flomastri, svinčniki, kabli, ključi, pa kreme za roke in ustnice in za boleči hrbet, ostanki peciva in sredi vsega tega jaz, ki poskušam temu kaosu najti nekakšen smisel. Kot brodolomec, ki me sredi teh valov ohranja živega in normalnega nekaj stvari, ki sem si jih postavil kot pomembne.
Ne izpuščaj obrokov.
Ne pretiravaj. Ko si utrujen, pojdi spat.
Pojdi na sprehod.
Beri in moli.
Lepo se obleci.
Delaj vsak dan nekaj lepega. In nekoristnega.
Ohrani stike z domačimi in prijatelji.
Banalne stvari, a tako sem si ustvaril nekakšen urejeni nered, kar še vedno pomeni veliko neurejenega in nekaj trdnih stvari vmes. Veliko tega, o čemer se lahko debatira in išče in razpravlja, ker imam rad, da je življenje dinamično, ker rad iščem in dvomim in stopam po robovih.
In vmes, med tem neurejenim, samo nekaj trdnih in nedotakljivih stvari, pač tistih najbolj pomembnih, ker potrebujem tudi nekaj, kar mi daje trdnost, mir, gotovost. Oboje s pravo mero, seveda. Ker sem mnenja, da postaneš trd in tog in nečloveški, če je pri tebi vse urejeno. In da hkrati postaneš izgubljen in naiven, če pri sebi nimaš ničesar svetega in nedotakljivega.
Najti pravo ravnovesje med vsem tem je vselej prava umetnost. A pri svetih stvareh ne popuščam več. Preprosto sem sprevidel, da je, ne samo z drugimi, ampak tudi s samim sabo, nemogoče preživeti brez nekega reda. To seveda ne pomeni pospravljenosti, nikakor ne, ampak določene stvari, ki se jih je treba držati in ki morajo v življenju ostati svete.
Kajti kdor nima takšnih svetih stvari, pomembnosti, vrednot, če jim rečem drugače, je berač, ki samega sebe vedno ropa za tiste stvari, ki jih najbolj potrebuje. Ali pa jih krade pri drugih.
