Aleteia

Slovenec, ki je bil v Argentini 20 let nepremagljiv

NAHUEL HUAPI
Shutterstock-3plusX
POGLED NA BARILOŠKA JEZERA
Deli
Komentar

France Jerman je priljubljenost teka na smučeh iz Dola pri Ljubljani razširil pod argentinske Ande

Argentina je ogromna dežela pod Južnim križem, danes po prebivalstvu 20-krat večja, po površini pa skoraj 140-krat večja od Slovenije.

A v marsičem so Slovenci, ki so se preselili tja, postali pionirji. Tudi v teku na smučeh. Legenda tega športa v Argentini je France Jerman, doma iz Dola pri Ljubljani (enako kot Petra Majdič), ki je vsako leto od leta 1950 do leta 1969 osvojil naslov državnega prvaka.

Tekmovalec in trener na olimpijskih igrah

Leta 1960 je kot prvi predstavnik Argentine v nordijskih panogah nastopil na olimpijskih igrah v Squaw Valleyju v ZDA. Ko je prenehal tekmovati, je postal trener argentinske državne reprezentance in se kot trener udeležil olimpijskih iger leta 1976 v Innsbrucku v Avstriji ter leta 1980 v Lake Placidu v ZDA. Tja je vodil svoje tri sinove Matjaža, Marka in Martina, ki so tekmovali na 15- in 30-kilometrskih preizkušnjah.

Bil je tudi trener argentinske vojske. Pred smrtjo je bil izvoljen za delegata pri Mednarodni smučarski zvezi za olimpijske igre v Sarajevu leta 1984.

Šport le v prostem času

Sin Marko, ki se je po osamosvojitvi s svojo družino preselil v Slovenijo, se ga spominja kot popolnoma predanega temu športu. V kraju, kjer so smučanje le poznali, ni pa bilo razvito, se je tudi po Francetovi zaslugi razvil velik smučarski center.

Za preživetje je France oskrboval smučarsko kočo pod Tronadorjem, ki je bila v lasti prvega smučarskega kluba v Barilochah, s športom pa se je ukvarjal v prostem času. Bil je trener kogarkoli, ki se je želel pridružiti. To delo je vedno opravljal prostovoljno.

FRANCE JERMAN
IZSELJENSKO DRUŠTVO SLOVENIJA V SVETU
FRANCE JERMAN, KO JE LETA 1969 ZNOVA ZMAGAL NA ARGENTINSKEM DRŽAVNEM PRVENSTVU.

Sin Marko pripoveduje, da je bil pristop do športa takrat na splošno bolj amaterski. Tudi trenirali niso tako redno, saj so študirali v 1600 kilometrov oddaljenem Buenos Airesu, kjer snega ni. Oče je fantom tako naredil letni načrt kondicijskih treningov, smučali pa so lahko, ko so se vrnili v Bariloche.

“Takrat je bilo veliko športnega duha in ljubiteljskega dela. To je bil zdrav način preživljanja prostega časa,” o njihovem športnem udejstvovanju pravi Marko.

Ukvarjal se je tudi z drugimi vrstami športa

A tek na smučeh ni edino, kar je Franceta navduševalo:

Leta 1952 sta z alpinistom Dinkom Bertoncljem prva preplezala Slovenski zvonik (Campanile Esloveno), tedaj najpomembnejši vzpon v pogorju Catedral, in vrh v gorski skupini Tres Picos, ki sta ga imenovala vrh Tuma – po slovenskem planincu Henriku Tumi.

V sezoni 1952 ̶ 1953 je zmagal na mednarodni tekmi Posta Transandina in postal argentinski prvak v smučarskih skokih.

Dediščina

Z dvema prijateljema je zgradil tudi sedežnico na Cerro Campanario, ki je ena najlepših razglednih točk v okolici jezera Nahuel Huapi. Sedežnica in gostišče na vrhu delujeta še danes in sta še vedno v rokah družine Jerman.

NAHUEL HUAPI
URŠKA MAKOVEC
POGLED Z VRHA CAMPANARIO OZIROMA SEDEŽNICE, KI JO JE POSTAVIL JERMAN

Dva sinova (od petih otrok) še vedno živita v Barilochah. Starejši sin Matjaž je bil dolgo predsednik argentinske smučarske zveze, še vedno pa je argentinski delegat pri mednarodni smučarski zvezi.

Ime Franceta Jermana ostaja vidno še marsikje:

V Ushuai na jugu države se po njem imenuje smučarska proga.

Vsako leto je v Barilochah spominski pokal Fr. Jerman v smučarskem teku.

Na mladinskem prvenstvu Južne Amerike (Campeonato infantil Patagónico) najboljšemu posamezniku vsako leto podelijo nagrado Francisco Jerman.

Občina Bariloche je po njegovi smrti v naselju Catedral, enem največjih smučarskih centrov v Južni Ameriki, po njem poimenovala ulico.

France Jerman

Rodil se je leta 1920 in bil že pred drugo svetovno vojno z bratom Jožetom imenovan v jugoslovansko reprezentanco, a vojna je načrte preprečila.


Po prisilni mobilizaciji v nemško vojsko in pobegu od tam je postal najprej partizan, nato domobranec, po koncu vojne pa se je s preostalimi umaknil na Koroško. Vrnili so ga v Jugoslavijo, a je zbežal in se vrnil na Koroško.


Od tam je leta 1948 odšel v Argentino, kjer se je naselil ob Andih v kraju Bariloche. Že leta 1954 je začel graditi kočo v državnem parku pod vrhom Tronador. Pozneje je z dvema prijateljema zgradil tudi sedežnico na Cerro Campanario.


Zelo aktiven je bil tudi med slovenskimi priseljenci, ki so ohranjali slovensko kulturo. Bil je med pobudniki ustanovitve Slovenskega planinskega društva in nato dolga leta njegov predsednik. Sodeloval je tudi pri ustanovitvi srednješolskega tečaja, ki je v Barilochah skrbel za izobraževanje otrok slovenskih priseljencev, in tam tudi poučeval.


Umrl je 19. marca 1980 v Barilochah.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.