Aleteia

“Okolica iz samskih dela problem”

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli
Komentar

"Okolica samske porine v nelagodje, ker ljudje sploh ne najdejo druge teme za pogovor kot to, da je nekdo samski," opozarja Mojca Belcl Magdič

Mojca Belcl Magdič je po magisteriju iz teologije družine in zakona, ki ga je opravila na Inštitutu Janeza Pavla II. v Rimu, postala vodja Družinskega centra Dlan, ki ga je leta 2015 ustanovila Škofija Murska Sobota. Istega leta sta z možem Kristjanom ustanovila prvi slovenski katoliški portal za samske KatStik. Mojca je v intervjuju za Aleteio spregovorila o izzivih samskosti v današnjem času.

Je tudi vaša in Kristjanova zgodba povezana s spoznavanjem prek spleta?
Ne in da. Bila sva sošolca v osnovni šoli in v 8. razredu sva si postala všeč. Potem pa sta se najini poti zaradi spleta okoliščin za enajst let razšli. Ko mi je Kristjan po enajstih letih prek Facebooka poslal sporočilo in me povabil na kavo, sem bila čisto iz sebe od presenečenja.

Po daljšem dopisovanju (bila sem v tujini) sva se končno dobila v živo in postala par. Tako da imava tudi izkušnjo spoznavanja prek spleta. Včasih je potreben čas, da postaneš “ta pravi” za nekoga. Midva se večkrat pogovarjava, da morda ne bi ostala skupaj, če bi postala par takrat pri petnajstih.

Kako lahko nekoga spoznaš preko spleta? Ali ni vendarle dosti bolj pomemben stik v živo, še posebej če gre za nekaj tako pomembnega, kot je gradnja partnerskega odnosa?
Cilj je zagotovo to, da partnerja sčasoma spoznaš tudi v živo. Na začetku je tako, da če se ti zdi človek zanimiv in ali imata kakšne skupne točke, si začneš z njim dopisovati. Pisanje je kot neka varovalka. Lepo je, če se dva lahko spoznata in deloma začutita tudi prek pisanja.

Ženskam je, recimo, zelo pomembno, da moški lepo odpiše, da piše pravilno, razumljivo, da se za odgovor potrudi. Potem je včasih prvi stik v živo zato tudi lažji, lažje steče. Nato se dogovoriš za zmenek in vidiš, ali se tudi v živo zgodi kakšen klik.

OSEBNI ARHIV

Naj nekdo, ki je samski, sedi križem rok in čaka na pravega ali pravo ali naj si aktivno prizadeva za to, da bi nekoga spoznal? Kje je prava meja med aktivnostjo in pasivnostjo, sploh v današnjem času, ko se ljudje držijo sami zase?
Goethe je rekel: “Bog nam daje orehe, vendar jih ne odpira sam.” Danes ni več toliko priložnosti za srečevanje, kot jih je bilo nekoč. V času šolanja in študija je še veliko priložnosti za spoznavanje, z odhodom v službo pa se socialni krog praviloma zelo zmanjša.

Prisotnost na spletu ti omogoča, da te še kdo lahko spozna. Ali pa greš preprosto nekam ven – recimo v knjižnico, na pijačo, na pohod, romanje … V nekem smislu je treba iti ven iz sebe in se dati na razpolago. Tudi če ti je težko – tudi Bogu moraš dati možnost, da najde pot do tebe.

Pa še tole se mi zdi pomembno. Ko molimo k sv. Antonu Padovanskemu, se moramo zavedati, da je to resnična oseba, ne nekdo abstrakten in oddaljen. Ko molimo k njemu ter prosimo za moža ali ženo, si lahko predstavljamo, kot da smo s prijateljem skupaj na kavi in se pogovarjamo z njim.

Ali bi rekla, da sodobni čas poudarja individualizem, egoizem, skrb zase in da to vpliva tudi na krizo partnerstva?
Smo otroci sodobnega časa in okolice, ki na nas seveda vpliva. Skrb zase kot ljubezen do sebe je povsem krščanska in nas to uči tudi evangelij (“Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.”). Pomembno pa se mi zdi, da delo na sebi vodi v to, da se boš dal na razpolago drugim.

Izgradnja osebnosti, značajska trdnost, hobiji, skrb za zdravje … Vse to naj ne bo samo sebi namen ali da te talente čuvamo samo zase. To naj služi tudi drugim, najprej bodočemu partnerju (če pride), pa tudi družini, okolici, širši družbi.

Pixabay

Se v samskem človeku lahko naseli nemir ali razočaranje, še sploh če se ozre naokrog in se zdi, kot da so vsi že poročeni in imajo otroke?
Samski ljudje doživljajo bolečino. Družba in okolica pa pritisk samo še povečujeta. Nevarno je, da se začnejo zapirati vase ali celo izogibati druženju. Okolica samske porine v nelagodje, ker ljudje sploh ne najdejo druge teme za pogovor kot to, da je nekdo samski. Oni so vendar veliko več! To je neko ogledalo za družbo – ne glejmo na samske samo kot na samske, ampak poglejmo na to, kaj vse so. Zadnje, kar potrebujejo, je, da okolica iz tega dela problem.

Fino je, da si zna tisti, ki je samski, zapolniti svoj čas. To je čas, ki ponuja veliko priložnosti, bodisi za izgradnjo hobijev bodisi tudi za to, da se posvetiš nekomu, ki je še v večji stiski kot ti in potrebuje tvojo pomoč, sočutje. Normalno je, da si želimo z nekom preživeti svoje življenje in biti rodovitni. Ampak tudi vmesne postaje so lahko zelo rodovitne.

Treba je verjeti, da je v ozadju Nekdo, ki pozna tvojo bolečino in da ima tvoja situacija nek smisel, nek namen – scenarij našega filma namreč piše Bog, ne ljudje. V ozadju je nek načrt, ki ga ne poznamo.

Kaj storiti, če je eden od partnerjev dejaven katoličan, drugi pa ni veren? Kje so izzivi take zveze?
Pomembno se mi zdi, da je tudi tisti, ki ne prakticira verskega življenja, odprt do teh vprašanj oziroma da sozakonca ne ovira pri njegovi povezanosti z Bogom. Če ga ima rad, ga spoštuje in spoštuje njegovo vero, ne pride do tega, da bi mu recimo prepovedal, da hodi k maši, da prejema zakramente in tako naprej. Neverni zakonec mora tudi dopustiti, da se otroke krsti, da se jih versko vzgaja …

Tistim, ki so v taki zvezi,  bi svetovala previdnost in modro presojo, ali bo vernemu zakoncu v zakonu omogočeno, da bo lahko izkazoval dejanja svoje vere, ne da bi se pri tem čutil kakorkoli ogroženega. Za vernega zakonca je tudi pomembno, da ima v sorodnikih, prijateljih, občestvu oporo in pomoč pri nadaljevanju svojega verskega življenja.

Moramo pa tudi tukaj zaupati v Božji načrt, saj nikoli ne vemo, kako Bog deluje v človeku.

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Lani sta s Kristjanom postala starša. Kako doživljata novo vlogo?
Bila sva poročena eno leto in odprta za življenje, a nosečnosti ni bilo. Potem pa sva se odločila, da s prijatelji organiziramo romanje za samske v Padovo, k svetemu Antonu Padovanskemu, ki je tudi zavetnik Katstika. Tam sem prosila za otroka in naslednji mesec sem zanosila.

Najin Noel je zdaj star dobrih pet mesecev in doživljava ga kot velik Božji dar. Pravzaprav sem ga cel prvi mesec po rojstvu samo gledala in občudovala, se Bogu zahvaljevala in kar nisem mogla dojeti, da je ta otrok zrasel iz majhne pikice in da je to res najin otrok.

Sva pa ugotovila, kako pomembno je, da si v tempu družinskega in službenega življenja znava vzeti čas samo za naju. Pri tem nama pomaga zakonska skupina ter zmenki, ki jih imava samo zase in na katerih se lahko pogovoriva tudi kaj globljega.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.