Aleteia

So samomorilci obsojeni na pekel?

HAND SEEKING LIGHT
PIXABAY
Deli

Je samomor junaštvo ali pobeg? Kaj o njem pravi Cerkev?

Nekateri samomor enačijo z večnim pogubljenjem človeka. Obstajajo tudi taki, ki imajo samomorilce za velike junake in samomor vidijo kot pogumno dejanje. Kaj pa pravi Cerkev?

Med kristjani je dolgo vladalo prepričanje, da samomorilci ne smejo biti cerkveno pokopani in da njihov grob ne more biti v blagoslovljeni zemlji, zato so jih pogosto pokopavali zunaj pokopališkega obzidja. Človek, ki se je ubil, je namreč zagrešil smrtni greh, zato nebesa zanj niso bila dosegljiva.

Še preden se je Cerkev dokončno opredelila v zvezi s samomorom, so obstajali ljudje, ki so podvomili, da je samomorilcem namenjena le ena pot   ̶   pekel. Sveti Janez Maria Vianney  je na primer ženo moškega, ki se je z mostu vrgel v reko, tolažil takole: “Med mostom in vodo je imel dovolj časa, da je prosil za Božje usmiljenje.”

Sokratov samomor

Teolog in sociolog Andrzej Zwoliński v eni svojih knjig spomni, da je Sokrat, preden je popil strup, prosil svojega prijatelja, da zanj poplača nek manjši dolg. To pomeni, da umirajoči vsaki stvari pripisuje pomen  ̶  zapusti oporoko, da dokonča, kar je ostalo še nedokončanega.

“Samomorilec svoje misli pogosto izrazi v poslovilnem pismu ali z izrečenimi besedami, ki naj bi pojasnile njegovo dejanje in ga upravičile. Za svojce te besede nosijo poseben pomen, saj govorijo o zadnjih mislih umrlega,” opaža Zwoliński.

V tem kontekstu je samomor občasno izbran kot pot, prek katere želi človek pustiti pomembno sporočilo, ki ljudi ne bi doseglo, če ga ne bi spremljajo tako šokantno in skrajno dejanje. Postavlja pa se vprašanje o moralnem vidiku samega dejanja.

SOCRATES
PIXABAY

Samomor v Katekizmu

Katekizem Katoliške cerkve uči, da nismo lastniki življenja, ki nam ga je zaupal Bog. Odklanja tudi pogled, da ima vsakdo pravico do samomora in da je to vpisano celo v človeško naravo, ki ga najdemo tudi v knjigi Paula Coelha z naslovom Veronika se odloči umreti.

Govori prav nasprotno: “Samomor nasprotuje naravnemu nagnjenju človeškega bitja, da svoje življenje ohranja in ga vzdržuje.” Močno nasprotuje prav razumljeni ljubezni do sebe, ki jo Jezus postavlja kot najpomembnejšo zapoved po tej, ki uči, da moramo ljubiti Boga. Usmerjeno je tudi proti zapovedi o ljubezni do bližnjega, saj “krivično pretrga vezi solidarnosti z družinsko, narodno in človeško družbo, do katerih imamo obveznosti”. Predvsem pa nasprotuje ljubezni do živega Boga.

Samomor je slab sam po sebi

Sveti Janez Pavel II. v encikliki Evangelium vitae samomor označi kot vedno moralno nedopustno dejanje in opominja, da ga je krščanska tradicija od nekdaj zavračala kot takega.

Te objektivne negativne ocene po papeževem mnenju ne spremenijo psihološke, kulturne in družbene okoliščine, ki človeka pripravijo do takšnega dejanja, a lahko vplivajo na osebno odgovornost za samomor. Katekizem dodaja, da hude psihične motnje, zaskrbljenost in velik strah pred preizkušnjo, trpljenjem ali mučenjem lahko zmanjšajo samomorilčevo odgovornost za dejanje.

Samomor – junaštvo ali pobeg?

Od antike do danes v nasprotju s krščanskim pogledom srečujemo mnenje, da je samomor dovoljen in ustrezen. V določenih krogih se celo širi prepričanje, da je znak junaštva in poguma. Znan poljski teolog, filozof in pedagog p. Jacek Woroniecki odgovarja takole:

“Ljudje v samomoru pogosto prepoznajo znamenje junaštva in velike moči. Res je, da se človek uspe umiriti, do določene mere mora znati gospodovati nad seboj, nad strahom pred tem, kaj ga čaka po smrti, gospodovati nad svojim odporom do bolečine. A motiv vsakega samomora je kljub vsemu vedno pobeg pred nečem, česar se človek bolj boji kot lastne smrti. Nujno zato pridemo do sklepa, da je samomor vedno strahopetno dejanje, čeprav nosi določene maske poguma.”

Moralni teolog Antoni Bartoszek dodaja, da je samomor vedno znamenje velikega obupa: “Lahko izhaja iz strahu pred odgovornostjo ali strahu pred okoliščinami, v katerih se je oseba znašla.”

ADDICTION
Stanislaw Mikulsk - Shutterstock

Upanje za samomorilce

Z razvojem psihologije je tudi Cerkev začela drugače obravnavati vprašanje samomora. Če je v preteklosti poudarjala predvsem prelom pete Božje zapovedi, danes upošteva različne dejavnike, ki človeka privedejo do tega, da se odloči, da si bo vzel življenje. Ob upoštevanju teh dejavnikov pa se rojevajo tudi dvomi, ali je oseba v trenutku samomora res delovala povsem zavestno.

Posledica ni le, da danes samomorilce pokopavamo cerkveno na blagoslovljeni zemlji pokopališča. Katekizem pravi:

Nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje, ne smemo obupavati. Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje. Cerkev moli za tiste, ki so si vzeli življenje.

To je logično in razumljivo – kakor je zatrdil papež Frančišek prav na drugo obletnico svoje izvolitve na Petrov sedež – “ni greha, ki ga Bog ne bi mogel odpustiti”.

A poskusimo drug drugemu lepšati življenje tako, da to težko dejanje nikomur ne bo prišlo niti na misel. V življenju je vendar toliko lepih stvari!

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.