Aleteia

Kako sem zaradi Boba Dylana začel začel verjeti v resničnega Jezusa

Deli

V srednji šoli sem izgubil vero

Ko so mi študentski prijatelji povedali, da verjamejo, kako je hostija, ki jo prejmejo pri sveti maši, resnično med nami navzoči Jezus in ne običajen kruh, tega nisem razumel.

“Verjamete torej, da je kruh spomin na Kristusa med zadnjo večerjo, mar ne?” sem dejal.

Ne, so odvrnili. Niso verjeli, da je po posvetitvi darov kjerkoli kakšen kruh. Tam je zgolj Jezus. Le da je videti kot kruh.

Dokler nisem razumel, kaj mi želijo povedati, sem menil, da so nori. V vseh letih, ko sem zahajal v Katoliško cerkev, me nihče ni nikoli učil česa podobnega.

Najprej so me morali prepričati, da Cerkev to resnično verjame

Danes imamo katekizem, ki ta nauk zelo nazorno pojasnjuje. Takrat pa nismo imeli katekizma, zato ni bilo preprosto ugotoviti, ali nekdo dejansko razlaga cerkveni nauk ali le svoje nekoliko nenavadne ideje.

Zdi se mi, da so preverili v knjigi Ludwiga Otta z naslovom Temelji katoliškega nauka, da bi mi dokazali svoje prepričanje. Ne glede na to, kaj so storili, sem precej obotavljivo verjel, da je ”resnična navzočnost” prava stvar.

Stvari, ki jih katoličani počnemo, so potem postale dosti bolj razumljive – poklek, preden sedemo v klop, duhovniki, ki čistijo svete posode, in številna druga pravila, ki odrejajo, kdo sme prejeti obhajilo.

Ko sem se končno prepričal, da je resnična navzočnost pravi cerkveni nauk, sem še vedno menil, da je vse skupaj noro. Zakaj bi se nam Bog želel razodeti v podobi kruha? Zakaj bi si želel, da ga pojemo?

KSIĄDZ PODNOSI HOSTIĘ
Ania Freindorf/REPORTER

Bob Dylan mi je pomagal, da sem končno razumel

Ko sem v srednji šoli izgubil vero, sem se krščanstvu znova odprl šele zaradi Boba Dylana. Kupil sem vse njegove albume in vsi so mi bili neznansko všeč – celo tisti krščanski.

V naslovni pesmi z albuma Saved Dylan natančno povzame svojo protestantsko vero: ”Oslepil me je hudič, / rojen in že uničen, / že mrzel mrlič. / Ko sem stopil iz maternice, / dotaknila se me je Njegova milost, / ozdravila me je Njegova beseda, / Njegova roka me je odrešila. / Prejel sem pečat Svetega Duha, / bil sem odrešen / s krvjo Jagnjeta.”

In nato ponovi: “Odrešen s krvjo Jagnjeta.”

Njegove besede sem kupil – do določene mere. Uvidel sem, kako se je Dylan lahko ”rodil že uničen”. Prek krvi smo vsi povezani z Adamom, zato me je njegova odločitev za greh zaznamovala enako kot dedova odločitev, da se preseli iz Kansasa v Arizono, in odločitev drugega deda, da se preseli iz El Salvadorja v Mehiko.

Toda kako je lahko Jezusova kri prišla iz Palestine pred dvema tisočletjema, da bi danes odrešila Boba Dylana ali pa mene?

Protestanti verjamejo, da se to zgodi na duhovni ravni. Jaz pa tega nisem mogel verjeti. Kolikor sem vedel, je Bog v vseh drugih primerih počel stvari dosti bolj naravno. Če si je Bog želel, da se moja kri očisti vsega, kar sem podedoval z Adamovo krvjo, sem si mislil, potem mora Njegova kri dejansko teči po mojih žilah.

In takrat se mi je posvetilo

“Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi,” je dejal Jezus. “Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača.”

S takšnimi besedami je ljudi prestrašil (Jn 6, 66-67) – toda mislil je presneto resno.

Apostolom je gotovo odleglo, ko so spoznali, kakšno vlogo bosta kruh in vino igrala v uživanju krvi. Sveti Pavel to opisuje dve desetletji po zadnji večerji, okoli leta 53 (1 Kor 11, 23-29).

In to je bilo to. Odrešeni smo bili po Jezusovi krvi – neposredno in ne duhovno. Celo Bob Dylan je pozneje priznal, da je potem, ko je zapustil svojo krščansko sekto, prepeval: “Nikoli se nisem navadil piti krvi in je imenovati vino.”

Sveto pismo mi je dopolnilo sliko. Posebej en odlomek

Veliko odlomkov Svetega pisma nenadoma razumemo v povsem novi luči, ko ugotovimo, da Bog pravzaprav pripravlja pot za evharistijo: Melkizedekova kruh in vino, mana v puščavi, pashalno jagnje, pomnožitev kruha.

Toda prvič v življenju sem odkril resnični smisel enega izmed odlomkov: večerje v Emavsu. V pripovedi Jezus po svoji smrti sreča dva učenca, ki pa ga ne prepoznata, dokler ne začne z lomljenjem kruha – in nato izgine.

To mi nikoli ni zvenelo pretirano resnično. Ker mi znova ni bilo všeč, kako Jezusa poduhovljajo. Delal je zemeljske čudeže, z vodo, slino in blatom. Ni izvajal čarovniških trikov in, na primer, kar na lepem izginil.

Pripravljen pa sem bil priznati, da bi lahko storil kaj nenavadnega, če je želel sporočiti nekaj povsem zemeljskega. Toda kaj je sploh želel sporočiti?

Evharistija vse pojasni: nisem več z vami v tej obliki ‒ telesu, ampak v tej ‒ kruhu.

Naposled sem verjel. In še vedno verujem.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja AleteiePrevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.
Najboljših 10 Tom Hoopes
  1. Naj brano
    |
    Naj deljeno
Več