Aleteia

Voditelj slovenskega naroda, ki so ga izgnali v Bosno

ANTON KOROSEC
Deli

Med letoma 1917 in 1940 je bil voditelj slovenskega naroda katoliški politik Anton Korošec

Korošec se je rodil 12. maja 1872 v Biserjanah pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Že kot mladenič se je odločil za duhovniški poklic. V duhovnika je bil posvečen leta 1895, leta 1905 je na graški univerzi opravil tudi doktorat iz teologije.

Boj za pravice štajerskih Slovencev

Po doktoratu se je posvetil politični karieri ter s svojim bojem proti štajerskim Nemcem in nemškutarjem kmalu postal politični voditelj štajerskih Slovencev.

Maja 1906 je bil Korošec izvoljen za poslanca v dunajskem državnem zboru, leta 1909 je postal tudi poslanec v štajerskem deželnem zboru v Gradcu.

Krekov privrženec

Korošec je znotraj Slovenske ljudske stranke (SLS) pripadal krogu, ki je bil zvest Janezu Evangelistu Kreku. Nasprotni pol v SLS so predstavljali privrženci Ivana Šušteršiča. Ta je bil sprva najpomembnejši katoliški politik, a je pozneje začel prevladovati Krekov krog.

Korošec je tako marca 1914 namesto Šušteršiča postal vodja slovenskih in hrvaških katoliških poslancev v dunajskem državnem zboru.

VIENNA PARLIAMENT
PIXABAY
Parlament na Dunaju

Bolnik ob Donavi in Majniška deklaracija

Korošec je v dunajskem državnem zboru 30. maja 1917 kot voditelj Jugoslovanskega kluba ‒ ta je združeval slovenske, hrvaške in srbske poslance ‒ prebral Majniško deklaracijo, ki je zahtevala združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov v habsburški monarhiji v avtonomno enoto.

Za razliko od Šušteršiča, ki je bil do konca zvest habsburški monarhiji, je bil Korošec zaradi vse močnejšega nemškega nacionalizma, ki je Slovence videl kot moteč dejavnik pri nemškem pohodu do Jadrana, nezaupljiv do monarhije. Leta 1912 je tako Avstro-Ogrsko označil za bolnika ob Donavi in jo obtožil, da je sovražno nastrojena do Slovanov.

Oče Jugoslavije

Korošec tako kot Krek ni imel zadržkov do sodelovanja s pravoslavnimi Srbi. Nasprotno je bil Šušteršič nezaupljiv do Srbov, ki jim je očital velikosrbske težnje, in je stavil le na slovensko-hrvaško sodelovanje.

Ko je oktobra 1917 umrl Krek, je Korošec postal voditelj slovenskega katoliškega političnega tabora. Ob razpadanju habsburške monarhije jeseni 1918 je Korošec, ki je pozneje dobil vzdevek oče Jugoslavije, zavrnil zamisli, da bi Slovenci še vedno ostali del Avstrije.

ANTON KOROSEC
Bundesarchiv, Bild 183-2010-0420-501 | o.Ang. | CC-BY-SA 3.0
Anton Korošec

Zavrnitev cesarja Karla

Oktobra 1918 naj bi po lastnem pričevanju zavrnil zamisli cesarja Karla in se poslovil z besedami: “Majestät, es ist zu spät.” (V prevodu: Vaše veličanstvo, prepozno je.)

Kje so razlogi za takšno Koroščevo potezo? Zagotovo je na to vplival vse močnejši nemški nacionalizem v letih pred prvo svetovno vojno, ki se je po izbruhu prve svetovne vojne še okrepil.

Nemško nasilje nad Slovenci

Proti slovenskim politikom, tudi Korošcu, so začele avstrijske oblasti vlagati ovadbe, poslancu Janku Brejcu so preiskali stanovanje, koroškega parlamentarca Franca Grafenauerja so celo obsodili na daljšo zaporno kazen. Samo do 1. decembra 1914 so na Koroškem in Štajerskem aretirali 910 Slovencev, od tega kar 117 duhovnikov.

V nemškem verskem tisku so se pojavile celo hujskaške obtožbe o kolektivnem veleizdajalstvu slovenske katoliške duhovščine, nemški prenapeteži so celo želeli prepovedati belo-modro-rdečo kranjsko (slovensko) zastavo. Vse več Slovencev se je s strahom spraševalo, kaj se bo zgodilo s slovenskim narodom, če bodo v prvi svetovni vojni zmagali Nemci.

Na čelu Države Slovencev, Hrvatov in Srbov

Po razpadu črno-rumene monarhije je Korošec je predsedoval Narodnemu svetu Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je 29. oktobra 1918 razglasil Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Korošec je bil tako voditelj te kratkotrajne državne tvorbe.

Država SHS se je namreč 1. decembra združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je kmalu proti Koroščevi volji postala unitaristična in centralistična država, v kateri so imelo prevlado Srbi.

YUGOSLAV GOVERNMENT 1928
PD
Jugoslovanska vlada leta 1928, ki jo je sestavil Korošec.

Boj za Prekmurje

V Kraljevini SHS je bil Korošec voditelj SLS, najmočnejše politične stranke v Sloveniji med obema vojnama. Kljub nasprotovanju centralizmu se je Korošec zavzemal za dobre odnose s Srbi, tudi zato, ker jih je videl kot zaveznike v boju proti hrvaškim težnjam po podreditvi Slovencev.

Hrvaški politični voditelj Stjepan Radić je tako pogosto prihajal v Prekmurje in skušal prekmurske Slovence prepričati, naj postanejo Hrvati. Korošec je leta 1924 Radića javno obtožil, da skuša najprej prigrabiti Prekmurje in ga priključiti Hrvaški, v naslednjem koraku pa podrediti Hrvaški celotno Slovenijo.

Vrnitev Bele krajine nazaj k slovenski domovini

Koroščev boj za Prekmurje je bil uspešen, tudi zato ker so prekmurski Slovenci zavrnili Radićeve agitacije in ostali zvesti slovenstvu. Leta 1931 je Korošcu uspela tudi vrnitev Bele krajine Sloveniji oziroma Dravski banovini. Belo krajino je namreč Beograd proti volji Belokranjcev leta 1929 priključil hrvaški Savski banovini.

Korošec je bil pogosto minister v beograjskih vladah, po atentatu na hrvaškega voditelja Radića je bil nekaj časa tudi kot prvi Nesrb predsednik jugoslovanske vlade. A kljub temu ni mogel uveljaviti svojih ciljev po slovenski avtonomiji znotraj jugoslovanske države.

Ljubljanske punktacije

Na silvestrovo leta 1932 je Koroščeva SLS oblikovala Ljubljanske punktacije, politični program, ki je zahteval preoblikovanje Jugoslavije v zvezno državo, v kateri bi bila Slovenija avtonomna enota. V punktacijah so tudi zapisali, da imajo Slovenci znotraj Jugoslavije pravico do svoje zastave, imena, nacionalne individualnosti, finančne samostojnosti in kulturne svobode. Vse to jim je namreč Beograd odrekal.

Slovenski liberalci so Korošcu in njegovim podpornikom očitali težnje po odcepitvi Slovenije od Jugoslavije, kraljevi režim pa je Korošca in njegove najožje sodelavce leta 1933 aretiral ter jih prisilno izgnal, to je konfiniral.

Vrnitev na politično sceno

Korošec je bil konfiniran najprej v Srbijo, nato v Bosno, nazadnje pa na otok Hvar. Konfinacije je bilo konec oktobra 1934, ko je makedonski nacionalist v sodelovanju s hrvaškimi nacionalisti v Marseillu ubil kralja Aleksandra in je oblast v državi prevzel regent, knez Pavle Karadjordjević.

Korošec se je vrnil na politično sceno in bil še večkrat minister, vse do svoje smrti 14. decembra 1940. Njegova smrt je bila velika izguba za katoliški politični tabor, kar se je jasno pokazalo v času druge svetovne vojne.

 

Glavna vira: Andrej Rahten, Od Majniške deklaracije do habsburške detronizacije; Igor Grdina, Slovenci med tradicijo in perspektivo

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.