Za eno od dveh slovenskih kolajn na olimpijskih igrah je poskrbel deskar Žan Košir. Predzgodba njegovega brona so velike zdravstvene težave, s katerimi se je ubadal v zadnjih sezonah, zato je nastopil le na peščici tekem svetovnega pokala. Bolečine so bile njegove pogoste gostje.
A odločnost in vztrajnost v velikih količinah sta lastnosti, ki Gorenjca, lastnika skupaj že treh olimpijskih medalj, opredeljuje že od njegovih začetkov.
Preberite še:
“Jakov Fak je človek za velika tekmovanja”
Zagnanost in vztrajnost
“Poznam ga od ‘cicibanskih’ let. Svojo pot je začrtal v osnovni šoli, ko je prišel na znani smučarski tečaj z desko in z njo vztrajal ves čas tečaja. Čeprav mu je verjetno kdo od učiteljev rekel, da to ni deskarski tečaj. Tam se je že pokazal njegov značaj. Razmišljal je s svojo glavo in bil zagnan, vztrajen, trdoživ,” se spominja Janez Kavar.
Načelnik Poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje v Slovenski vojski, publicist in učitelj smučanja pri Koširju občuduje njegovo samoiniciativno zagnanost: “Vztrajnost je kazal ves čas. Težave, ki jih je imel, pa so ga očitno le še podžgale.”
Preberite še:
Zdravniki so ji rekli, da ni normalna
Soseda s Križajem
Koširjevi so doma v naselju Pristava pri Tržiču, kraju s približno 900 prebivalci. Njihovo domovanje je le kakšnih 50 metrov oddaljeno od bloka, kjer je nekoč živel Bojan Križaj. Tako majhen kraj ima torej kar dva olimpijca in tri olimpijske kolajne.
Sicer pa ima Tržič (z bližnjo okolico) izjemno tradicijo udeležencev na olimpijskih igrah – kar 26 jih je bilo v zgodovini. Ob Križaju in Koširju še Andrej Jerman, Rok Perko, Andreja Koblar Grašič, Tomas Globočnik … Naravne danosti kraja z obilo snega in smučišči so si skozi leta podajale roko s tradicijo uspešnih športnikov.
Preberite še:
Slovenski nogometaš iz Argentine bogatejšim rekel ne in izbral Slovenijo
Trma s pospeškom
“Priti iz Tržiča, ki je prvi smučarski klub dobil že leta 1923, v reprezentanco je po mojem mnenju še danes težje kot pa iz kakšnega večjega in gospodarsko razvitejšega kraja,” meni Kavar. Težave pa sicer že pregovorno trmaste Gorenjce, kot kaže, le še dodatno ohrabrijo in motivirajo.
“Domačini pravimo, da je Tržič ‘luknja’. Prebiti se iz nje je bilo vselej težko. Od nekdaj je bil provincialno mestece, morda nekoliko omejeno tudi z razmišljanjem, možnostjo tekmovanja z drugimi kraji,” nadaljuje dolgoletni gorski reševalec.
“Tisti, ki mu je preboj uspel, pa je bil nato zagotovo uspešen tudi pri naslednjih korakih, saj je bilo za njim toliko izkušenj. To Tržičane še danes žene naprej,” sklene.
Naj miselnost v slogu “če so zmogli predniki, zmoremo tudi mi” in tržiška olimpijska veriga trajata še dolgo.
Preberite še:
Slovenska družina v Venezueli potrebuje našo pomoč
Preberite še:
Grehi, ki ne potrebujejo spovedi?
Preberite še:
Nemoč, žalost, nerazumljenost, sram. Tabu, ki to ne bi smel biti
