Aleteia

Papeževa pobuda za 24-urno spoved je zaslovela po vsem svetu

CONFESSION
John Vizcaino | AFP
Deli

Pričevanja prihajajo s Kitajske, iz Mongolije, z Aljaske ….

Papež Frančišek je v letošnji postni poslanici znova napovedal pobudo 24 ur za Gospoda, ki bo že peto leto zapored, tokrat 9. in 10. marca. V vsaki škofiji bo vsaj ena cerkev ostala nepretrgoma 24 ur odprta za možnost molitve češčenja in zakramentalne spovedi.

Letos bodo pobudo prvič udejanili tudi v italijanskih zaporih.  Krzysztof Marcjanowicz, mnsr. in član Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije, je v pogovoru za Aleteio spregovoril o začetkih in razvoju te pobude.

Kako je prišlo do rojstva tega dogodka?
Pobuda je bila prvič udejanjena pred petimi leti, junija 2013. Na začetku so sodelovale le tri cerkve v Rimu. Takrat še ni bilo govora o spovedi, ponudili smo le možnost 24-urne molitve češčenja in ugotovili smo, da so bili verniki navdušeni nad celodnevno tišino v cerkvi, ki jo je le občasno prekinila vodena molitev, ter nad navzočnostjo duhovnikov, s katerimi so se lahko pogovorili ali pa pri njih prejeli zakrament svete spovedi.

Osem mesecev zatem, marca 2014, smo se odločili za ponovitev pobude, ki smo jo poimenovali 24 ur za Gospoda. Recept zanjo je povsem preprost: odprta cerkev, spovedi in evharistično češčenje.

CONFESSION
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Zadnja štiri leta je akcija potekala tudi v Sloveniji.

Kakšni so sadovi tega dogodka?
Potem ko sem ob tej priložnosti ponoči prisluhnil kar nekaj spovedim, sem spoznal, da se ljudje leto za letom vračajo k spovedi. Spominjam se, kako smo na začetku z nadškofom Rinom Fisichello, predsednikom Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije, vse pripravili za uresničitev pobude, ne da bi v resnici vedeli, ali bodo ljudje sploh prišli. Toda prihajali so celo ob drugi ali tretji uri zjutraj! Presenečeni smo bili, kako se je zamisel razširila.

Čez tri leta smo prejeli pričevanja s Kitajske, iz Mongolije, z Aljaske, iz najbolj oddaljenih kotičkov sveta … Ljudje so prišli k molitvi, želeli so občutiti in prejeti Gospodovo odpuščanje, najti nekaj dobrega s pomočjo spreobrnjenja.

V Domu sv. Marte je papež Frančišek govoril o tem, da je med češčenjem potrebna tišina. Ali je to izziv?
Na splošno je zelo pomembno, da so med bogoslužjem tudi obdobja tišine. Pogosto jih želimo zapolniti s pesmijo ali z besedami. Tišina je pomembna za osebno premišljevanje, predvsem pa za odprtost Bogu, ki jo ustvari v nas. Srečamo Ga v Besedi in v Najsvetejšem zakramentu. On je tisti, ki me v teh trenutkih nagovarja.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.