Z možem sva se spoznala pred 28. leti. Oba sva jih imela nekoliko čez dvajset in sva se zaljubila.
Kot verna oseba sem že nekaj časa prosila Boga, naj mi pošlje nekoga, ki me ne bo oddaljil od mojega verovanja. In tako je bilo. Nikoli ga nisem prosila, naj on veruje, ampak naj mene ne ločuje od Njega.
Pred poroko sem razmišljala o dejstvu, da on ni kristjan. Sprejel je, da se poročiva cerkveno in da bova otroke vzgajala v krščanski veri (zdaj imava tri in vsi so bili krščeni in pri prvem svetem obhajilu).
Boga ljubim zase in tudi zanj
Sprejela sem križ, da bom po poti vere v zakonu hodila sama pod tem pogojem, da Boga ljubim zase in tudi zanj.
Včasih je to težko, predvsem kadar pri maši vidim pare. Hudo mi je, ker skupaj ne moreva moliti in deliti molitvene intime.
Vendar vse izročam Bogu, da bi to spremenil v milost za našo družino, da bi moja molitev odmevala tudi v srcih moža in otrok, da bi tudi oni doživeli izkušnjo Boga.
Čutim navdih, da sledim Božji volji in da prinašam luč vere svoji družini, kar je nenehno poslanstvo, in ves čas molim, da bi tudi oni našli vero.
Preberite še:
Odlašate s poroko? Nikar, poroka je super!
Preberite še:
Bodo zdaj cerkvene poroke lahko kjerkoli in kadarkoli?
Spoštovanje
V družini verujočih in neverujočih nam je zelo blizu soočanje različnih pogledov na svet in vanj smo nekako bolj potopljeni. Ne glede na različna stališča vsak spoštuje svobodo in verovanje drugega.
Bog mi je tudi okrepil vero, saj mi je zaupal to veliko poslanstvo in izpolnil, kar sem ga prosila na začetku poti, naj me ta odnos ne oddalji od vere.
Z vero zaupam v Boga in v to, da se bo po Njegovi volji v primernem trenutku dotaknil njihovih src. Zato pa potrebuje mojo molitev. “Nič brez tebe, ničesar brez nas!”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
Preberite še:
14 zabavnih mejnikov v življenju zakonskega para
Preberite še:
Ljubezen ima pet stopenj, a se večina parov ustavi pri tretji. Zakaj?
