Aleteia

Ko pride do ločitve ‒ izkušnje in nasveti treh ločenih mam

Olimpik / Shutterstock
Deli

Kako se spopadati z izzivi, ki jih prinaša ločitev

Ločitev je nekaj, čemur se seveda skušamo izogniti. Včasih pa do nje vseeno pride ne glede na to, kako zelo si želimo, da ne bi. Pa vendar to ne pomeni nujno tudi razdora družine. Pogosto menimo, da so ločenci nasprotniki, ki težko vzdržujejo zdravo razmerje in stike, vendar to za marsikateri ločeni par ne drži.

Čeprav sta zakonca ločena, se njuna vloga, ki jo imata kot starša, ne sme spremeniti. In za to sta odgovorna sama.

Zakaj je pomembno “sostarševstvo”?

Psiholog Gérard Poussin je avtor knjige Otroci ločitve, v kateri predstavlja pojem t. i. sostarševstva. V knjigi govori med drugim tudi o odnosu, ki temelji na medsebojni podpori in sodelovanju. Starše na primer spodbuja, da se pogovarjajo o ocenah, ki jih ima otrok v šoli, da se obveščajo med seboj o različnih obveznostih in sestankih, kot je obisk pri zdravniku in podobno.

Še posebej pomembno je, da se podpirata v težkih situacijah, saj otroci potrebujejo določeno raven doslednosti, da lahko normalno odraščajo. Primer: Petletnik pri mami hodi spat ob 20. uri, pri očetu pa je pokonci vse do 22. ure.

Ločitev pogosto otežuje stvari na različnih področjih, a vendar se morata oče in mama pogovoriti in določiti, na kakšen način bosta ohranjala stik in na kakšen način bosta vodila skupno starševstvo. Boljši kot bo njun odnos, več pozitivnih učinkov bo to imelo na vse v družini.

DIVORCE
Vgstockstudio - Shutterstock

Kako torej postaviti prave meje v novem razmerju? Tu so izkušnje treh ločenih mam.

Julie, 41-letna novinarka, ločena osem let, z bivšim možem ima 11-letnega sina

“Možem nisva govorila več kot eno leto. Najine ločitve ni dobro prenesel. Edini način, na katerega sva lahko primerno komunicirala o najinem triletniku, je bilo prek SMS-sporočil,” pripoveduje. Nato so se začele grožnje in stvari so dosegle višek, ko ji je bivši mož zagrozil, da bo zahteval skrbništvo za sina. “Menil je namreč, da preveč delam in da ne skrbim dovolj dobro zanj. Ustrašila sem se. Poiskala sem odvetnico, ki mi je zagotovila, da primera ne morem izgubiti, a mi je hkrati odprla oči. Možev odziv je bil odziv nekoga, ki je prizadet. V najini zgodbi sem jaz dobila vse, on pa je, poleg tega, da je bil brezposeln, izgubil ženo in sina.”

Tako ji je postalo jasno, da morata spremeniti odnos, ki ga imata. Zavoljo sina.

Svoj ponos je dala na stran in postala bolj prilagodljiva. Eden izmed dogovorov je bil tudi, da na primer sina k bivšemu možu pripelje že v petek zvečer in ne v soboto zjutraj. Temu se je prilagodila. In opazila je, da postaja njen bivši mož vedno bolj odgovoren in prevzema vlogo očeta.

“Pred dvema letoma sem privolila v deljeno (enakopravno) starševstvo. Spomnim se naše skupne večerje, ko smo bili vsi trije v restavraciji. Max je bil tako ponosen. Takrat sem se zavedla, kako pomembno je zanj, da ostaneva predvsem njegova mama in oče.” Od takrat tvorita nekakšno skupnost in se o vsem pogovorita in posvetujeta.

Corinne, 44-letna fotografinja, ločena sedem let, z bivšim možem ima dva otroka stara 10 in 14 let

Prvo leto je bilo grozno. Mož jo je zapustil, poleg tega pa jo je nenehno kritiziral. Nič ni naredila prav. Dolgo je molčala in prenašala vse izpade bivšega moža. Pravi, da zaradi otrok. Zavedala se je tudi, da je njegova agresija posledica krivde, ki jo čuti. Verjetno pa se je začel zavedati tudi, kaj pravzaprav pomeni vloga očeta, čemur do takrat ni posvečal veliko pozornosti.

Čez čas so šle stvari tako daleč, da sploh nista več govorila. Komunikacija med njima je potekala prek varuške, ki je hodila iz ene hiše v drugo.

“Prišel je dan, ko sem se zlomila. Napisala sem mu pismo, v katerem sem napisala, da ne morem več prenašati njegovih kritik. Da nočem pogrevati preteklosti, da ne obžalujem najine zgodovine in da bo ne glede na vse on vedno oče najinih otrok. Ko je prejel pismo, je dejal samo, da nima besed, in se mi zahvalil. Od takrat se je najin odnos spremenil. Na bolje. Sposobna sva se pogovarjati, včasih se celo dobiva na kavi. A vedno govoriva le o otroci, nikoli o naju. Izogibam se občutljivim temam, še posebej tistih, povezanih z njegovo novo partnerico. Otroci je sicer ne prenesejo in najstarejši sin je zato želel živeti samo z mano. Ker vem, da potrebuje tudi očeta, sem ga pregovorila.”

“Najin odnos je postal prijateljski. Pošiljava si fotografije otrok, skupaj gremo k sveti maši. Včasih pozabim, da sva ločena. Obrnila sem nov list in bolečina je minila. Midva pa ostajava oče in mama do konca življenja.”

40-letna Agathe, ločena dve leti, z bivšim možem ima tri otroke stare osem, 11 in 12 let

Otroke sta po ločitvi postavila na prvo mesto in ostala zato kot starša povezana. Čeprav je pogosto tudi težko, je bistveno to, da otrokom nikoli ni bilo treba izbrati ene ali druge strani.

“Vedno poskrbiva za to, da se pogovarjava o pomembnih stvareh ‒ o tistih, ki zadevajo najine otroke. Postavljava meja in hkrati skrbiva, da jih upoštevajo.”

Komunikacijo vzdržujeta tudi prek elektronskih in SMS-sporočil. “Prek esemesov  drug drugega opozarjava na različne obveznosti in na stvari, ki so pomembne, na primer: ‘Danes ne pozabi na zobozdravnika.’ Če je podrobnosti več, komunicirava prek maila.”

Za zdaj je vse skupaj še nekoliko nemirno, ker ločitev še ni povsem končana. Višina preživnine na primer še vedno ni bila določena in Agathe meni, da se bivši mož tudi zaradi tega izogiba pogovoru v živo. Pričakuje, da se bodo stvari še nekoliko umirile, ko bo vse skupaj zares končano.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.